Piše: Matej Krajnc
Mladinska knjiga 2019, ilustriral Silvan Omerzu
O pričujoči knjigi je pravzaprav vse povedal že njen avtor v obsežnem eseju, ki ga je priložil izvirni izdaji leta 1983. Leta 2005 je izšla druga izdaja, zdaj pa je pred nami prva ilustrirana izdaja, kar pomeni, da svetovja Gregorja Strniše zaživijo v novem, interdisciplinarnem kontekstu.
Vesolje je bržčas najbolj do potankosti izdelan koncept Gregorja Strniše, o čemer tudi sam spregovori že na začetku svojega eseja, namreč da ne gre za kronološko antologijski pregled in povzetek njegovega pesnjenja, pač pa na novo sestavljen tematski izbor “po načelu in zakonitostih same teme”. Poznavši Strniševo poezijo in razmišljanje tako ne gre zgolj za pesniško delo, pač pa za celovito pesnikovo filozofijo in odnos do sveta/pesmi/vesolja. Knjiga je razdeljena v tri razdelke, na začetku pa srečamo Uspavanko, ki bi, ako bi pesmi bile urejene po bolj “klasičnih” načelih, sodila bolj na konec knjige; ravno v tem pa je čar pričujoče avtorske razvrstitve, namreč da Strniša že na začetku pred bralca položi bistvo svojega pesniškega sveta, svojo bajko, zarotitev in tudi svoj formalni pesniški sistem, ki temelji na asonancah in njegovim pesmim pridoda mističnost in, kar je morda najpomembneje, kozmičnost. V nadaljevanju srečamo pesmi in cikle iz njegovih zbirk in pesnitev, vse od Dneva mrtvih do Vrbe, z učinkovitim zaključkom v obliki dvodelne pesnitve Na drugi strani, kjer se “vesolje” kot naslov pojavi še vdrugič (prvič kot pesem s tem naslovom v drugem razdelku). V katerih zbirkah se posamezne pesmi izvirno pojavljajo, velja tokrat prepustiti radovednemu bralcu, ki si vzame čas in pobrska po bibliografiji, poznavalci Strniševega pesnjenja pa s prepoznavanjem posameznih pesmi ne bodo imeli težav. Od mitoloških in kozmičnih zbirk Odisej in Zvezde v šestdesetih do pesnitev, kot so Škarje, Oko in Jajce v sedemdesetih, ki obravnavajo čas in človeka v njem (eno od njih je pesnik celo podnasovil pesnitev o času), se zdi Strniševa pesniška bera ena tematsko najbolj zaokroženih v sodobni slovenski poeziji. Pričujoča knjiga z minimalističnimi ilustracijami, ki učinkujejo, kot da so, kot pesmi, potovale skozi čas in vesolje, s tem pa sodobno arhaičnost ali arhaično sodobnost Strniševe poezije še dodatno podčrtale, pred bralca postavi nov, sodoben kontekst poezije, ki kot taka seveda ne more zastareti, lahko pa pričuje. Vedno znova.
