Ireni sta se spogledali.
“Bi kaj popili?” se je ovedla prva.
“Bi,” sem rekla. “Imata gazirano?”
Pokimali sta. Šli sta v kot sobe in odprli precej velik hladilnik.
“Ne, ne mrzlo!”
Pokimali sta. Šla sta v drug kot sobe in iz omare vzeli Stil.
“To še obstaja?” sem se začudila, strmeč v steklenico pijače, ki je nisem videla že od leta 1988.
“Tale je žlahtni letnik 1985!” je rekla prva Irena, torej Sigovca, Irena Za Pravne Osebe. “Imava še letnik pred njim, pa vodo, holšluk, steklenico janževca, tri boteljne Jima Beama in dvanajst vrst čajev.
“Jim Beam je za zvečer, za resničnostne šove!” se je vključila druga Irena.
“Holšluk pa za filme ob delu!” je dodala prva.
Srknila sem ponujeno pijačo, se ogrnila z domačo haljo, ki sta mi jo prinesli, in se začela razgledovati po sobi.
“Halja je hladna,” sem zinila.
V hipu, ko sem to izgovorila, je halja skočila z mene in stekla proti oknu, ki je kazalo v smeri želodca.
“Za nikogar nisem dovolj dobra,” je stokala in se hotela vreči skozenj.
“Hej, hej!” sta pohiteli Ireni. “Nikar! Želodčna kislina ni za tvoj ustroj, poleg tega bo imel Stane hude težave, če vlakno zaide v njegov …”
“Pustite me!” je kričala halja in vmes hlipala. “Pustite me! Dvajset let visim v omari, nihče me noče, v vseh teh letih sem iz omare končala dva doktorata … Izobrazba iz omare … Kaj mi to pomaga, če ne opravljam svoje primarne funkcije? Mama me je vzgajala v dobro ogrinjalo! Pizda vam materna vsem, ena lepa pizda vam materna vsem!”
“Daj no,” sem se zdaj oglasila. “Pomiri se, nič hudega nisem hotela reči. Hladna si pač, kaj naj!”
“Ti si hladna, ti si frigidna!” je vpila halja.
“Kaj pa vedve nosita zjutraj in zvečer?” sem začudeno vprašala obe Ireni.
“Khm …” je zardela prva, “podobno kot ti zdajle! Okrog desetih dopoldne se oblečeva v delovni opravi, ponoči imava pa pižami, saj vidiš!”
“Vidim dva kimona z državnim grbom!” sem rekla.
“Saj!” sta prikimali.