Ernest Tubb: Saturday Satan – Sunday Saint (50 let)

Piše: Matej Krajnc

Decca 1969

sssstubb

Ernest Tubb je pričujočo ploščo izdal junija 1969, v letu, ko bi po mnenju marsikoga njegova glasba bila že nekolikanj zastarela (to je bilo leto eksperimentalnih rock-oper, progresivnih albumov, kot je bil denimo Abbey Road, bluesovskega country-rocka, denimo Let It Bleed Stonesov in memphiškega soulovskega pop-rocka, denimo Elvisova Suspicious Minds), a Tubb je bil takrat že inštitucija z bazo poslušalstva, ki ga ni nikoli zapustila, njegov vpliv pa so priznavali tudi mnogo mlajši izvajalci, med drugimi Johnny Cash, ki je leta 1969 podiral rekorde z albumom At San Quentin ali denimo Merle Haggard, ki je istega leta takisto kotiral visoko na lestvicah priljubljenosti, četudi v kontroverznem smislu po zaslugi pesmi Okie From Muskogee.

Ernest Tubb svoje glasbe ni nikoli pretirano spreminjal; dodal ji je bobne in tu pa tam kakšno klaviaturo, produkcija se je skozi leta pričakovano posodabljala, a v jedru je do konca kariere (nastopal je do leta 1982, umrl dve leti pozneje) igral klasičen honky-tonk, ki ga je pomagal izumiti v prvi polovici štiridesetih let 20. stoletja. Iz hvaležnosti do Teddya Roosevelta in njegovega New Deala je bil vse življenje demokrat, kar v kontekstu leta 1969 velja omeniti, saj se je uradni Nashville v tridesetih letih od konca gospodarske krize počasi premikal z leve v desno, Tubb pa, v nasprotju z mnogimi svojimi kolegi, ni nikoli maral Richarda Nixona. Pričujoča plošča je izšla, ko ga je konsistentna komercialna uspešnost že zapuščala, boril se je že z emfizemo, a respiratorja še ni potreboval, zvestoba njegovih fenov je zagotavljala polne koncerte in glasba je ostala kakovostna – kdaj neki nego leta 1969 priobčiti pesem Saturday Satan Sunday Saint o dvoličnosti pobožnežev in dušebrižnih. Tubb se obenem ni bal (čeprav včasih bojda z nekolikanj kislim nasmehom) po svoje zabeliti nekaterih sodobnih uspešnic. Zapriseženi feni še danes trdijo, da je njegova različica pesmi Joeja Southa Games People Play zgrešena in da so ga vanjo prisilili, a v luči sporočila pesmi, Tubbovih predsedniških prepričanj in časov, v katerih je nastala, se odločitev niti ne zdi tako zelo prisiljena, nasprotno, Tubb je delo dobro opravil in hkrati dokazal, da je njegov honky-tonk primeren za marsikaj. Med drugo svetovno vojno je snemal pesmi kot je denimo Soldier’s Last Letter v podporo ameriškim vojakom, pozneje pa občasno tudi kakšno nepotrebno čudaščino tipa It’s America (Love It Or Leave It), a Nixonova vietnamska strast je bila nekaj čisto drugega.

Pričujoči album je poleg naslovne pesmi, ki satirično učinkovito okrca “nedeljske vernike” in že omenjene Games People Play premogel tudi Tubbovo različico stare uspešnice Kitty Wells Making Believe, pa Carroll County Accident, ki jo je na lestvice leta 1968 ponesel Poter Wagoner in pripoveduje o avtomobilski nesreči, ta pa razkriva tudi zunajzakonsko razmerje med protagonistoma. Tu sta Tubbovi različici Haggardove velike uspešnice I Started Loving You Again in Casheve Folsom Prison Blues. Slednja je doživela nov preprod v luči Cashevega koncerta v zaporu Folsom, Making Believe pa je v šestdesetih uspešno oživil že Ray Charles na drugem delu svojega uspešnega niza Modern Sounds In Country And Western Music leta 1962. Vse te pesmi so kot ukrojene za Tubbov minimalistični globoki baritonovski slog, potrjujejo pa tudi, da je Tubbova glasba konec šestdesetih let bila daleč od zastarelosti ali nepomembnosti in da je stari mojster znal še kako dobro opečatiti sodobno countryjevsko produkcijo. To je prav kmalu dokazal tudi s svojo različico Kristoffersonove Help Me Make It Through The Night, a to je zgodba za kdaj drugič.

V soboto si satan, v nedeljo svetnik,
misliš, da boš sosede preslepil,
Biblijo bereš in himne prepevaš,
v ponedeljek pa boš veselo spet grešil …

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.