Piše: Matej Krajnc

Sanje 2019

Pesniško glasbeni recital Svetlane Makarovič in Zlatka Kaučiča smo imeli že priložnost slišati v živo, med drugim v Drami in Kinu Šiška … Zdaj pred nas prihaja zvočna knjiga, album, ki ta recital zapisuje še na ploščo in ga hkrati pošilja tudi v mednarodno orbito, saj je izdaji priložena knjižica s poezijo in prevodi teh pesmi v več jezikov: angleščino, ruščino, hrvaščino, španščino, danščino, katalonščino, portugalščino in arabščino. Spisek vseh prevajalk in prevajalcev najdete v knjižici.

Izjemno lična izdaja založbe Sanje je pomembna iz več razlogov, prvi je seveda ta, da dandanašnji svet je, kakršen je in da so v knjigi pesmi groze … recimo raje: dandanes srhljivo realne pesniške odslikave grozljive (med)človeške mentalitete, ki grabi, melje in prešteva. Svetlana Makarovič to mentaliteto skozi svoje mojstrsko pero prenaša na papir že desetletja, kar pomeni, da se iz napak ne učimo, hkrati pa je zanimivo, da ne delamo novih, ampak vedno iste, kar je razvidno iz dandanašnje in bržčas vsevdiljne aktualnosti poezije, ki je pred nami. Obrazci iz ljudskih pesmi so bili za čaranje grozljivosti vsakdana vedno priljubljeno pesniško sredstvo Svetlane Makarovič, ker zna z njimi učinkovito ponazoriti kontinutiteto groze. Groza je repeticija. Groza je tema. Groza je noč. Groza je kača. Mraz. In tako naprej. In suha, sarkastična pikrost (pravzaprav temna pesniška dobrohotnost), ki veje iz teh pesmi, postavlja pred ljudi njih same, njihovo čredarstvo, pohlep in lažno pohlevnost hkrati, malikovanje in sovraštvo do drugega in drugačnega.

Kako torej naj bo manj grozna, manj srhljiva glasba, ki obdaja pričujoče pesničine recitale? Zlatko Kaučič je že večkrat dokazal, da ve, kakšno glasbeno dimenzijo potrebuje poezija (spomnimo se samo Kosovela) in tudi tokrat njegovo tolkalsko-ambientalno občutje napoveduje presežno poslušalsko izkušnjo. Na svetu tako, Vojskin čas, V tem mrazu, Kost, Preštevanje, Kolo, Dobro jutro, Mušje leto, Kača, Romanje, Oltarna slika, Roža, Plesen, Uspavanka, Rojstni dan in Igla se ob pesničinih interpretacijah prelivajo v občutje bivanjske brezizhodnosti, ki pa ima ključ do vrat in drugega sveta: ta ključ je poezija sama, poezija kot taka, poezija, katere lice se nam iznakaženo reži iz Kaučičevih ambientalnih mini-simfonij, a ko odmislimo kontekst brezizhodnosti in bivanjskega samoizpraševanja, se nam odpre drugo polje dojemanja, namreč lepota te temne, grozljive, a lepe in esencialne pesniške govorice. Na tak način tudi zvoki Zlatka Kaučiča zadobijo drug pomen: v grozi je takisto lepota. Svojstvena, a precej bolj daljnosežna in dolgotrajnejša od “klasične”, ki je zvečine kičasta in osladna. Pomislite na kič promenade in na lepoto ozkih, stranskih ulic, ki vabijo medse s skrivnostno … grozo. S tlakovci, ki se drobijo. S podboji, ki se lomijo. A ki so resnični in ki nikoli ne lopnejo po hrbtu.

Prepustimo se torej zvočno-recitalnemu kontekstu groze sveta, ki je s pričujočo izdajo zdaj na voljo kadarkoli. In komurkoli. Njegov minimalizem naj opozori na lažno bohotnost vsakdanjih mamonov z glavnih ulic in bulvarjev. Brezkompromisni glas in zvoki, ki se z njim družijo, pa naj bodo opomba, da je poezija še kako živa kronistka naših misli in dejanj. Da ni zgolj nepotreben parazit, kot pravijo populisti. A njihova kraljestva so ponavadi, čeprav kontinuirano, v sliki vsevdilja zgolj hipna.

In kateri so drugi razlogi? Poiščite jih v knjižici.