Piše: Matej Krajnc
Celjska Mohorjeva 2019, prevod dr. Andrej Rozman
Ogrska, rimsko-nemška in češka kraljica; tako piše že na naslovnici pričujoče knjige in Barbara Celjska je poleg obglavljenega Ulrika in Veronike Deseniške bržčas najbolj razvpita celjska plemkinja iz obdobja grofov Celjskih. Avtorica Daniela Dvořáková dela na Slovaški akademiji znanosti v Bratislavi in njena obširna študija osvetljuje prenekatere aspekte življenja proslule plemkinje. Soprogo Žige Luksemburškega so imeli v slabem spominu, imenovali so jo Črna kraljica, tudi zgodovinarji so jo radi omenjali z negativnim prizvokom. Čas je torej, da na Barbaro Celjsko pogledamo še drugače, kar pomeni, da se avtorica najprej odkrito spoprime z zlohotnim slovesom Črne kraljice (objavljenega je tudi nekaj slikovnega gradiva na to temo), potem pa preko številnih in raznorodnih zgodovinskih virov razstira pravičnejšo zgodbo o njej. Motili bi se, če bi pomislili, da gre za kakršenkoli vplet leposlovja ali fabulizma v zgodovinsko snov; sami viri in njihov kontekst so predstavljeni berljivo in tekoče, hkrati pa je študijsko ali, še bolje, strokovno jedro, ki ga nudi knjiga, na zavidanja vredni ravni in se ne pusti zmesti številnim zgodovinopisnim govoricam in ugankam.
Barbara Celjska vsekakor ostaja enigma; nemogoče bi bilo reči, da je po vseh teh razpravah kaj manj skrivnostna, je pa strokovni aspekt njenega življenja nekolikanj bolj uravnan. Spremni esej knjigi je dopisal ugledni zgodovinar in slovenist ddr. Igor Grdina, kar pričujoči izdaji daje še dodatno težo. Rodovno drevo gospode Celjske in bogato slikovno gradivo s pestrim seznamom virov in literature hkrati pove, da bo o Barbari Celjski ob izidu tele knjige nujno spet spregovoriti na tehten in kar se da širokopasoven način brez pogrevanja starih rekov in izrekovanj, teh ali onih epitetonov ali oklicevanj. Svojčas smo v pravljicah in pripovedkah brali o velikih kraljicah in cesaricah, takih, ki so jemale glave, takih, ki so bile milostne in takih, ki so zganjale vik in krik zaradi posekane lipe. Vendar pa Barbara Celjska, “srednjeveška sfinga”, kot jo imenuje Grdina, ni kraljica iz pravljic in pripovedk in tudi njena podoba ni enoznačna; tega se avtorica pričujoče monografije še kako dobro zaveda. Pojem srednjeveške kraljice je seveda tudi vsaj malo romantičen … dokler ne dobimo globljega vpogleda v življenje in navade tistih časov.
Je negativna podoba kraljice Barbare resnična ali le plod človeške hudobije? 290 strani monografije ne daje neposrednega odgovora, ponuja pa tehten razmislek o pomembnem poglavju evropske zgodovine.
Grofje Celjski