Pridelava hrane je bila v srednjem veku velikega pomena, marsikdaj je prav količina pridelka na njivah določala, če so ljudje živeli v izobilju ali pa so stradali v lakoti. V nekaterih najhujših letih, ko je bilo zaradi različnih razlogov malo pridelka, so ljudje od lakote in pomanjkanja hrane tudi umirali. Seveda se s takimi tegobami predstavniki višjih slojev, plemiči in zemljiški gospodje niso ubadali, lakota je po navadi najbolj prizadela nižje sloje, predvsem kmete na podeželju. Ljudje so bili od pridelane hrane in sadežev gozda veliko bolj odvisni kot v sodobnosti.

Zaradi težav s konzerviranjem je bil prevoz hrane in živil mogoč le v nekaterih nujnih primerih. Tako, uvoženo hrano, pa so si lahko privoščili le premožnejši. Poljedelstvo, živinoreja in lov so bili osnovni načini, preko katerih so ljudje prišli do večine takratne hrane, manjši delež je pripadel še nabiralništvu, pri čemer so pobirali zlasti gobe, gozdne sadeže in podobno. Temu rečemo tudi naravni model prehranjevanja, saj so ljudje za prehrano uporabili to, kar je narava že sama ponudila. Vsaj v zgodnjem srednjem veku so bili gozdovi še samotni in prosto dostopni, kar so prebivalci svobodno izkoriščali. Uporabe naravnih virov ni bilo mogoče spoznati in se naučiti v nekaj dneh, ljudje so se v toku časa naučili, kaj lahko poberejo, kaj je užitno in kaj strupeno. V zgodnjem srednjem veku nihče ni bolj poznal gozdov kot lovci in pastirji. Massimo Montanari v svoji knjigi Lakota ali izobilje jasno opiše, da »… je bila meja med uporabo ledine in obdelovanjem polj, med »divjim« in »domačim« gospodarstvom veliko manj ostra, kot bi si mislili.«Meja med uporabo obdelanega sveta, torej kmetijskimi polji, in divjim gozdom je bila precej fleksibilna. Obdelan svet se je širil, nato pa spet ožil. Marsikatero zelišče je raslo divje, brez setve, pa so ga vseeno uporabljali kot domačega, za začimbo ali pripravo zdravilnih napitkov. Podobno je bilo s sadnimi drevesi. Jablane, hruške in kostanji so divje rasli, a so jih vseeno uporabljali kot domače sadje. Načrtno pridelovanje sadja in nabiralništvo divjih sadežev se ni povsem razlikovalo in je mnogo kje pomenilo isto stvar.

Podobno je v zgodnjem srednjem veku veljalo tudi za nekatere živali, saj živinoreja, kot način doma rejenih živali, še ni bila povsem razširjena. Divje govedo so v 9. in 10. stoletju še lovili v evropskih gozdovih kot divje živali, tudi domači prašiči so se divje pasli in redili v gozdovih. Podobno je bilo tudi z ribolovom, ribnike se najraje uredili ob rekah ali močvirjih. V toku časa so ljudje začeli vse bolj udejanjati domače gospodarstvo, v primerjavi z divjim.Rastline so postajale kultivirane, živali pa počasi udomačene, za namen prehrane. Natančen datum, kdaj se je to zgodilo, je težko določiti, saj se ta proces v vseh evropskih deželah ni odvijal istočasno.

Foto: Luka Hepe, 2019