The Rolling Stones: Bridges To Buenos Aires

Piše: Matej Krajnc

Universal 2019

IMG_6303.JPG

Ko so se Stonesi iz narekovalcev rokerskega okusa začeli spreminjati v svoj lastni cover bend, kar, roko na srce, še vedno počnejo zelo dobro in donosno, je bilo treba stari imidž ohraniti – Keith je moral ostati pravoverni roker, ki občasno malce zatrese medije s svojimi izjavami, sicer pa je dobrodušni, a sarkastični nergavko, ki v obraz pove, kar misli, Mick poshy trendy japi, ki poskakuje, kot bi celo življenje stal na 850ih voltih štadionske površine, Bill Wyman se je umaknil, Ronnie in Charlie pa sta poskrbela, da je beat ostal, kjer mora biti, kitare pa malce manj eratične. Kljub temu ne drži, da bi glasba v poznejših letih benda tako zelo trpela; res je, plošče niso bile več tako prelomne, nekatere bi lahko ostale v predalu, marsikatera pesem je bila generična, kot da mora bend, ki je svojčas določal pravila igre, zdaj reciklirati obrazce, a tudi sredi osemdesetih so še znali pokazati zobe: Dirty Work je bil zelo dober, po krivici opljuvan album, dočim so Bridges To Babylon leta 1997 kritiki hvalili celo nekolikanj preveč, čeprav je imel nekaj odličnih pesmi, a produkcija, ki jo je tisti čas forsiral Jagger, plošči ni storila dobro. Jebat ga, fantje so šli na turnejo po svetu: v Bremnu smo se pred časom že ustavili, v Buenos Aires pa so povabili kar samega Dylana, njihovega sočasnika in sopotnika. Like A Rolling Stone z Dylanom je bržčas tudi glavna prodajna vaba pričujoče dvojne koncertne plošče in Blu-raya; 5. 4. 1998 so Stonesi na štadionu River Plate (ali Estadio Monumental Antonio Vespucio Liberti) zaigrali marsikaj iz svoje stoinvečletne kariere, nekaj pesmi z nove plošče, ki so se lepo zlile s celoto, ob koncu prvega dela pa je prišel pozdravit občinstvo sam gospod Nobelovec – Buenos Aires se ni pritoževal. Bend je v Južni Ameriki odigral zgolj dva koncerta, nato so šli nazaj v Severno Ameriko in Evropo. Če želite slišati Sister Morphine, jo boste slišali, pa tudi (najboljše) nove pesmi Flip The Switch, Thief In The NightSaint Of Me in Out Of Control. Škoda, da niso zaigrali še kakšne nove ali vsaj recentne pesmi več. Satisfaction? Na čelu. Brown Sugar? Na koncu. In na Blu-rayu še vizualno v vsem svojem sijaju. Telekastri, cigarete, hop hop hop. Če mislite, da ne moremo vedno dobiti, kar hočemo, se morda motite. Morda pa ne.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.