Piše: Matej Krajnc
Passport/Columbia 1984
Cohenov prvi studijski album osemdesetih je obveljal za nekakšen “tranzitni” album; prehod med njegovim prejšnjim delom v nov, komercialno uspešnejši opus z drugačnim, globljim glasom, intenzivnejšo interpretacijo in sodobnejšimi aranžmaji, ki se je začel leta 1988 z albumom I’m Your Man. Hkrati pa je pričujoča plošča pomenila tudi eno sprva bolj nesrečnih poglavij v njegovem samospevskem opusu: v ZDA je sprva sploh niso hoteli izdati, češ da je premalo komercialna, in v zvezi s to odločitvijo je postala znamenita zavrnitev Cohenove matične založbe: “Vemo, da si dober, Leonard, ne vemo pa, če si kaj prida!”
Medtem ko je prejšnja plošča Recent Songs (1979) zaradi svojih intimnih, že pastoralnih zvočnih podob marsikomu pomenila olajšanje po zvočno intenzivnem diskografskem izletu s Philom Spectorjem iz leta 1977, so se ob izidu Various Positions taisti marsikdoji mrščili nad uporabo sintetizatorjev, ki jih je Cohen “odkril”, ko je pisal pesmi za ploščo. Obtožili so ga, da hoče biti moderen in v duhu osemdesetih, a Cohen je takrat še iskal razmerje med svojim novim navdušenjem nad klaviaturami in odločitvijo, kako ta zvok dejansko vpeljati v svoje pesmi – to je dokončno odkril in izpopolnil na že omenjenem naslednjem albumu I’m Your Man, ki kljub neverjetni sonični spremembi bistvu pesmi ni odvzel prav ničesar, nasprotno.
Na pričujočem albumu pa so se leta 1984 znašle kar tri ključne Cohenove pesmi, ki so ob izidu ušle radarjem občinstva. Plošča je sprva izšla pri manjši založbi Passport in si pridobila pristaše v Evropi, šele nato se je matična založba Columbia vendarle odločila, da jo izda takšno, kot je bila. Omenjene tri pesmi so Dance Me To The End Of Love, Hallelujah in If It Be Your Will, pesmi, brez katerih si opusa Leonarda Cohena pravzaprav ne znamo predstavljati, vse tri pa so bile nekakšno glasbeno dopolnilo pesniški zbirki Book Of Mercy (pri nas Knjiga milosti, prev. Jure Potokar, Modrijan 2008), ki je izšla istega leta. Knjiga Cohenovih pesniških molitev, tako jo verjetno najbolje opredelimo, sodi med njegova najboljša pesniška dela in razumljivo je, da ne gre za klasične molitve, pač pa za nova iskanja razmerij med duhovnim in posvetnim, kjer ima telesna ljubezen eno ključnih vlog. Tri omenjene pesmi s plošče so to vlogo učinkovito tudi uglasbile, skupaj z vrsto pesmi, ki so pozneje ob poudarjanju pomena teh treh ostale skoraj docela prezrte, a lotevajo se tudi manj intimnih tem, v tipični Cohenovi pesniški govorici segajo na mnoga področja človeškega žitja v povezavi z vsakdanom in njegovo banalno realnostjo (The Law, Heart With No Companion, Hunter’s Lullaby), hkrati pa neposredno nadgrajujejo nekatere teme z Recent Songs (Night Comes On, Coming Back To You).
Na Various Positions je torej nujno treba gledati z nekolikanj širšega aspekta; kot “tranzicijska” plošča se je dobro obnesla, a prav tako dobro stoji tudi sama zase, kljub temu, da sta Cohen in John Lissauer, ki je ploščo produciral in soaranžiral, bila včasih morda nekolikanj prehitro zadovoljna in zato izvirna Hallelujah morda včasih zazveni bolj “tenko” kot poznejše različice, ki jih je izvajal v živo. Vendar je to tudi stvar okusa. Leto 1984 je prineslo kar nekaj prelomnih plošč in zvočnih pokrajin, o nekaterih smo že pisali. O marsikaterih bo še treba spregovoriti.