1

Spustim rolete v zaton večera,

saj prihaja moj trenutek, ko se

luni kodrajo lasje z valovi sape

in japonske češnje šelestijo reki

čez gladino z odslikavo stolpov.

Tedaj zagrabim noč in rep tihote

za robato posmehljivost pobalina,

da izplazim jezik močerila pred

obličja senc zaprtih čebelnjakov

na moji kratki poti do obrežja.

2

Čas se premočrtno zliva proti

premenjalni uri dneva, ko kazalca

drgneta plavuti znotraj časodroma,

in odbito se odbije od betona

s pridušenim šepetanjem brona

v mrmot meglenja uličnih brlivk.

Z lučjo zanosa krenem proti reki

in drezam tlakovce s konico bele

palice pod slojem črnega velurja

v svetovljanski drži slepohodca.

3

Čutila so na preži med pohodom,

ko srkam zven noči in ga spotoma

prekvasim v svetlobo, ker sem

lakomni zbiralec neizmerja slik

z nezmožnostjo pretvorbe vidnega

v vid, zato pojim srce s kapljami

srebra sončave, ki jih stiskam

iz spominov za razglednice duha.

Zavijem niz brežino do prodišča

in prispel sem, kamor sem želel;

vse do cilja z neomajnostjo soldata.