1
Spustim rolete v zaton večera,
saj prihaja moj trenutek, ko se
luni kodrajo lasje z valovi sape
in japonske češnje šelestijo reki
čez gladino z odslikavo stolpov.
Tedaj zagrabim noč in rep tihote
za robato posmehljivost pobalina,
da izplazim jezik močerila pred
obličja senc zaprtih čebelnjakov
na moji kratki poti do obrežja.
2
Čas se premočrtno zliva proti
premenjalni uri dneva, ko kazalca
drgneta plavuti znotraj časodroma,
in odbito se odbije od betona
s pridušenim šepetanjem brona
v mrmot meglenja uličnih brlivk.
Z lučjo zanosa krenem proti reki
in drezam tlakovce s konico bele
palice pod slojem črnega velurja
v svetovljanski drži slepohodca.
3
Čutila so na preži med pohodom,
ko srkam zven noči in ga spotoma
prekvasim v svetlobo, ker sem
lakomni zbiralec neizmerja slik
z nezmožnostjo pretvorbe vidnega
v vid, zato pojim srce s kapljami
srebra sončave, ki jih stiskam
iz spominov za razglednice duha.
Zavijem niz brežino do prodišča
in prispel sem, kamor sem želel;
vse do cilja z neomajnostjo soldata.