Ada Škerl: Speči metulji, zbrane pesmi

Piše: Matej Krajnc

Mladinska knjiga 2019, zbirka Kondor, uredila Tanja Petrič

IMG_7605

Pred nami so Speči metulji Ade Škerl; trem avtoričinim ključnim pesniškim zbirkam in obsežnemu razdelku drugih zunajzbirčnih pesmi je, kot ponavadi, dodan Kondorjev spremni aparat – spremna beseda urednice tega opusa Tanje Petrič in spis Iva Svetine, poleg tega pa vsi bibliografski in drugi podatki, ki so v tem kontekstu potrebni. Spremni aparat vsebuje tudi zgodovinsko nadvse pomemben “avtopoetični” del; Ada Škerl naj bi večino svoje osebne korespondence uničila, zato je objavljen zgolj fragment, ki je ostal, nekaj pa je ostalo tudi pogovorov z njo, ki pred bralca pripeljejo lucidno, duhovito in odločno sogovornico. Njen “umik” ni bil, to je že dolgo jasno, dejanje kake plahe in nesamozavestne avtorice, kvečjemu nasprotno: le tako je lahko še naprej ustvarjala po svoje. Tako jedro njenega opusa tvorijo tri zbirke: znamenita Senca v srcu (1949, izšla 1950), Obledeli pasteli (1965) in Temna tišina (1992). Revijalnih in drugih knjižnih objav ter prevodov je še za lepo peščico in vse o tem lahko preberete v pričujoči izdaji.

Rehabilitacija Ade Škerl je že desetletja posebna zgodba v slovenski literaturi in kulturi, ki pa se niti tokrat ni povsem posrečila; dokler bomo namreč še naprej vztrajno govorili o “moški” in “ženski” literaturi, o “cerebralnosti” in “senzibiliteti”, in dokler ne bomo tudi na socrealizem in graditeljsko literaturo začeli gledati z bolj tehtnim in argumentativnim premislekom, se dokončna umestitev Ade Škerl v slovensko literaturo, kot si jo zasluži, ne more zgoditi. Ne glede na ta ali ona mnenja in okoliščine so napadi na pesnjenje Ade Škerl ob izidu njenega (prelomnega) prvenca bili zares zgolj navzven politični (čeprav sama ves čas govori o ideologiji), v resnici pa je šlo – in še gre – bolj za “branjenje teritorija”. Četudi spoštovana kot mojstrica forme in odmevna ter mojstrska pesnica, je morala na Kondorja in “kanon” čakati zelo dolgo. Tudi njen dokončen vstop v kanon je nekolikanj grenko-sladek, a opus ostaja; tak, ki je vedno priznaval zgolj eno poezijo, ki kljub napadom ni sklepal kompromisov in ki je vse do konca ostal, kljub pesničinim odmikom s “scene”, v svoji intimi pravzaprav angažiran in relevanten tudi – ali zlasti – za sodobni čas, kjer se v primerjavi z letom 1950 ni kaj dosti zares spremenilo; pluralizem pisav nosi demokratično podobo zgolj navzven, v resnici pa je stanje podobno, le da deluje na drugačni ravni, nekolikanj subtilneje, brez neposrednih napadov in kvaziideoloških debat; bolj v podtalju in “prijazno”. Beri: z molkom.

Pesmi Ade Škerl so na videz tihe, a v svoji tišini vedno znova spregovorijo nadvse na glas … Tudi njena samost je prav takšna. Ekspresionistična. Ali kot pravi v znameniti in večkrat citirani kitici pesmi Agonija:

Nocoj bi rad zakričal, da sem žalosten in sam.
O, kričal bi, da divje v šipah bi zvenelo.
Nocoj udaril koga bi, čeprav ga ne poznam.
Mordà bi v moji duši manj bolelo. 

Odlomek iz pesmi Žametna tišina pa je prav tako pomenljiv.

Umiril se je veter med drevesi,
utrujen od nesmiselnih iskanj,
zaspala noč na beli je zavesi,
a človek skril se v iluzijo sanj.

“Kar sem napisala, sem napisala …” Takšna drža je bila nujna in neizpodbitna. A Pandorina skrinjica nove, drugačne, mlade intimne poezije se je odprla; leta 1950, kmalu za Senco v srcu, je denimo izšel prvenec Mile Kačič, v obdobju pred kolektivnim nastopom pesnikov štirih, ki ga je izid Sence v srcu in dogajanje okrog nje tako ali drugače, posredno ali neposredno dokončno omogočilo, smo dobili zbirke Jožeta Šmita, Iva Minattija, Petra Levca, Branka Hofmana in drugih; vse so stopale po svojih poteh bolj intimne izpovedi, a njihova poezija je bila tudi odsev časa in družbe, saj umetnost brez tega ne more in ne sme. Še največja intima je v svoji biti angažirana, kar je seveda normalno. “Glasba duše” je hote ali nehote tudi glasba sveta, ne glede na to, na kak način se manifestira: bolj osebno ali morda satirično/neposredno angažirano. Vsak od teh načinov izpovedi je umetniško enakovreden. Seveda tudi Kajuhova “motivacijska poezija” – če uporabimo izraz iz Kondorjevega priočujočega spremnega aparata – ki je bila v svoji srži vedno globoko intimna, lirična in samosvoja in je kot taka že tlakovala pot precej raznolikim možnostim pesniške izpovedi. Take ali drugačne. Kajuh je pravzaprav najbolj učinkovito in umetniško nazorno pokazal, kako lahko umetnost z visoko etično/estetsko ravnijo služi tako dvigovanju morale kot osebnim temam in samoizpraševanju.

Speči metulji naj se torej zbudijo in pošljejo znova na pot pesmi, ki so pred nami. Te so vendarle tiste, ki štejejo, in zaradi katerih tudi nastajajo knjige, ali vsaj naj bi nastajale. Pesniški svet Ade Škerl je vreden vedno vnovičnega obiskovanja in verjamem, da se bo to vedno znova in vedno bolj dogajalo. Še vedno nam imajo namreč marsikaj povedati.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.