Piše: Matej Krajnc

Interscope/Universal 2019

Townshend & Daltrey se vračata z naslovnico Petra Blakea in pesmimi, ki naslavljajo … hja, dejstvo, da sta čez sedemdeset in da še vedno imata zavidanja vredni karieri. Se pa starata in se o tem ne bojita spregovoriti. Ne sicer na tako globok/pesniški/resen način kot denimo Cohen ali Dylan, ne na tako duhovito ciničen kot Newman, Zevon ali Wainwright, pač pa na bolj naravnost (pop)rockerski, z nekoliko klišejskimi besedili, a podlage je še vedno dovolj, da ne bi mogli trditi, da jima pozornost zares popušča. Daltrey sicer vedno bolj zveni kot Zevon, v tistih belkantovsko-rockerskih ravninah sicer, a pustimo to. Pomembne so pesmi, ki se zvečine dotikajo nekakšne refleksije, tuhtanja o začetkih dolge whojevske zgodbe, kakšni so bili takrat in kaj se je zgodilo do dandanes. All This Music Must Fade, Ball And Chain, I Don’t Want To Get Wise, I’ll Be Back, Rockin’ In Rage, Detour … vse to so pesmi, ki lahko zaključijo zgodbo The Who z dovoljšno mero rockovske refleksije in tudi tommyjevskega zvočno-eksperimentalnega trenutka, da preživelima protagonistoma ne moremo očitati počasne vožnje proti končnemu cilju. Po drugi strani pa ni nujno, da plošča pomeni zaključek dolgega poglavja, ki se je na videz ustavilo že leta 1982, potem pa se prebujalo zgolj še občasno in malce bolj prikrito. Lahko pomeni tudi nastavek za niz podobnih srečevanj in (samo)izpraševanj in če bo Pete Townshend še naprej tako zavzeto ružil, to lahko pomeni dvoje: za studijske izdelke Who bomo še slišali ali pa bomo slišali kaj solističnega, kar prav gotovo tudi ni izključeno. Tako je tale album s svojo kitarijado in tudi nekaterimi malce bolj pop nastavki (kar smo slišali že v osemdesetih in tudi potem na Endless Wire) pravzaprav naposled precej razburljiva reč. Odprt konec. Kar je pravzaprav tudi najboljša poteza.