Piše: Matej Krajnc
Sanje 2019
Leta 1984 sva z bratrancem dobila kaseto Pesmice iz mačje preje. Pesmi za otroke, so rekli, a že takrat sem vedel, da bodo delovale dolgoročno; najboljše pesmi za “otroke” pač tako delujejo – marsikaj nam povejo takrat in zgodi se, da nam še več povejo pozneje, ko uradno nismo več otroci, ampak odrasli, če je to sploh nekaj, s čimer bi se lahko hvalili. Jaz sam ne vem več: ko si otrok, te ne jemljejo resno, češ, kaj pa mulc ve, ko pa odrasteš, od tebe vsi pričakujejo, da se boš “obnašal” in “ukvarjal”. In, kot je avtorica pričujoče knjige povedala v svoji lisičji vlogi v radijski igri Žarka Petana Obtoženi volk: “Volk se sploh ne ukvarja!” Prav ima!
Tele zbrane pesmi za otroke so letošnja najpomembnejša knjižna izdaja, pika, in z njimi se bom še kako ukvarjal, volk gor ali dol. Vrnimo se še malce k tisti kaseti: na njej je bila tudi pesem Važič jež, ki jo v pričujoči knjigi najdemo v dveh različicah in tista z naslovom Jaz sem jež ustreza tej s kasete. Ja, otroci jo bodo seveda vzeli dobesedno, hihihi, jež se važi, ima bodice, hruško ima, noben mu je ne more vzeti, hihihi, ampak zdaj pa pride tista redka radost odraslosti: poslušanje in uživanje v podtonih, v satiri, ki jo prinaša ježeva pesem, v slikanju mentalitete, ki jo predoča in na ogled postavi. Državica v malem je ta pesem, in to jebena državica, kjer je pač jasno, kako in kaj. Neprecenljiva je kitica: “Jaz sem jež, ti pa ne, nosim hruško, ti pa ne, ti bi mi jo hotel vzeti, pa je nisi vreden!” Kdo se bo prvi oglasil s Švedskega? Zato pa je na mestu pripomba, da gre za subverzivno poezijo, ki vzgaja upornike. Še dobro, pri vseh padcih kriterijev in “strokovnih” mnenjih, kaj je kakovostno in kaj ne (beri: zmagovanju povprečnosti na vsaskem koraku, kar je pravzaprav značilno za nedeljske demokracije), ki se dogajajo v zadnjih letih, še kako potrebujemo upornike! Mlade, ki bojo razmišljali s svojo glavo, ki jim vrhunec kriterijev za najboljši roman ni “berljivost” in ki jim ni treba pisati zgolj veselih esejev, pa ustvarjati zgolj “pozitivne” glasbe, saditi rožic in se pretvarjati, da je vse ok in da je ta “ok” akademsko merilo. Mainstreamovci, poezija Svetlane Makarovič ni za vas! Njen “pesniško-humanistični testament”, kot je knjigo poimenovala dr. Milena Mileva Blažić, ni za take, ki jim je vseeno in ki jim je (pod)povprečje prostega trga vrhunsko merilo humanizma. No, še dobro: bo več teh pesmi ostalo za tiste druge!
Ne da se izmeriti, koliko užitka so mi skozi leta prinesle tiste Svetlanine pesmice s kasete! In seveda sem koj zgrabil tole knjigo, ne antologijo, pač pa KNJIGO pesmi, pa pustimo zdaj tisto “za otroke”. Mačji kult, kot duhovito zapiše dr. Boris A. Novak v spremni besedi, je rdeča nit pričujočih pesmi, a tudi mišji in ježevski in kar hočete, a dokler bo obstajala neumnost, bo obstajala hudobija in posledično tudi Jedrt. In tako naprej, sami listajte in tuhtajte in se čudite! Potem spet listajte in se čudite še bolj!
Ni čudno, da je realizacija knjige trajala kar nekaj časa. Uredil jo je Žiga Kosec, ki se s poezijo in delom Svetlane Makarovič ukvarja študijsko. Knjiga premore dve različni naslovnici: “potovsko”, ki jo zasledite tudi na tej strani, in “mišmaševsko”, ki jo zasledite v trgovinah in tam lahko izbirate. 32 tematskih sklopov pesmi (zbrala/razvrstila sta jih avtorica in Kosec) je likovno oživilo 32 ilustratork in ilustratorjev – seznam je tako dolg, da poglejte v knjigo, na njem pa so tako že uveljavljena kot mlada, še uveljavljajoča se imena, teh je sploh veliko in imenitno je, da je tako.
Treba je povedati, da imajo pesmi Svetlane Makarovič še eno dimenzijo – glasbeno. Ta je tista, ki je svojčas najmočneje prikovala na domači stol šansona željnega dečka. Z bratrancem sva znala na pamet vse pesmi z že omenjene kasete in tudi soproga je rasla s temi pesmimi, pa sva, ko sem prinesel domov tole knjigo, skakala po sobi in pela ježevo pesem. Jaz nato še Mačjo prodajalno, Čičido in Jaz pa vem. To je menda čisto dovolj povedno, star sem 44 let in vem, da tudi sedemdesetletniki še vedno plešejo na te pesmi. Poleg razmisleka prinašajo torej tudi veselje. In otožnost. In kontemplacijo. Vse tiste sestavine, ki jih še danes ohranjajo relevantne. Tudi v prihodnosti bo, kot zdaj kaže, njihova relevanca še dolgo ključnega pomena. Ne zgolj za veselje otrok in druge, betežnejše mladine.
Tebe vsak takoj pozabi, mene pa nobeden!