Chester Burton Atkins (1924-2001) je dandanes legenda v kitarskem svetu in v glasbenem svetu nasploh; kot kitarist in producent je z Owenom Bradleyjem pomagal soustvariti »nashvillski zvok« ob prelomu desetletja iz petdesetih v šestdeseta leta 20. stoletja, že prej pa je pomembno sodeloval pri glasbi sester Carter in tudi Elvisa Presleyja, ko je ta leta 1956 začel snemati pri založbi RCA Victor. Atkins, Bradley in Fred Foster so v zgodnjih šestdesetih v Nashvillu (Chet je tja kot nadebudni kitarist prišel leta 1950) iz strogega countryja in rockabillyja naredili hibrid, ki se je spogledoval s pop glasbo in dosegal uspehe na pop lestvicah; dovolj je samo nekaj imen: Don Gibson, Jim Reeves, Eddy Arnold, Brenda Lee, Roy Orbison. Tipičen predstavnik nashvillskega zvoka je v obdobju 1960-63 bil tudi že omenjeni Elvis, ki je v tem obdobju že intenzivno snemal filme in se po letu 1963 za nekaj časa skoraj izključno posvetil snemanju glasbe zanje. A formula za nashvillski zvok je bila enostavna: gosli in kovinska kitara so morale iti, prišel pa je skrbno izdelan zvok klavirja in godal. Nekateri so še vedno mnenja, da je bila to smrt »prave« countryjevske glasbe, kdo drug pa bo dejal, da je rojstvo »nashvillskega« zvoka countryjevsko glasbo poneslo tudi zunaj meja marsikam dlje, kot bi se to zgodilo sicer. Ko je leta 1966 v Nashville prišel Bob Dylan snemat svoj album Blonde On Blonde, se je shema skrbno načrtovanih snemalnih ur z ekipo studijskih glasbenikov, ki so snemali po utečenih obrazcih, dokončno zamajala, a to je zgodba za kdaj drugič.

Chet Atkins je  nadvse dobro vedel, kaj dela, že skorajda od vsega začetka. Zbirka, ki je pred nami, prinaša prvi del njegove solistične glasbene ustvarjalnosti, zgodnja leta, ko še ni bil glasbena inštitucija v malem, je pa njegov kitarski glas že začel udarjati z vso močjo. Čeprav naj bi njegov vzdevek »Country Gentleman« pričal tudi o žanrskosti, je umeščati Cheta Atkinsa v predal countryjevskih kitaristov sila ozko početje; izšel je namreč iz treh zelo širokih slogov igranja in vsi so imeli opraviti tudi z bluesom/folkom in jazzom. Gre za t. i. Carter scratch, tehniko prstnega igranja Maybelle Carter (ta je v dvajsetih letih 20. stoletja ob Jimmieju Rodgersu, sestrični Sari Carter in njenemu soprogu A. P.-ju pomagala utemeljiti country ali »beli blues«, kot so takrat poimenovali to glasbo), hkrati pa za nadgraditev t. i. »travis-pickinga«, tehnike Merla Travisa, ki je v temeljih izšla iz Maybelline, a njen način igranja leve roke, izhajajoč iz akorda za C-dur, ki ga s pomočjo kapodastra premikamo po kitarskem vratu in ustvarjamo melodijo, je nadgradil s kompleksnejšimi, neakordičnimi izhodišči in obdržal zgolj njeno pionirsko simultano igranje ritma in melodije desne roke, pri čemer je to počel izključno s palcem in kazalcem, Atkins pa je vključil še preostale prste. Tretji slog je slog Lesa Paula, kitarista, čigar slog igranja se je nagibal skorajda docela v jazz. Igral je svetlobno hitro, izumljal različne tehnične pripomočke, s katerimi je svoje igranje še nadgrajeval, pomemben je kot eden začetnikov tehnike nasnemavanja, pa tudi kot eden prvih solističnih kitaristov, ki je razmišljal o nuji izdelave električne kitare s polnim trupom. Že zelo zgodaj, v tridesetih letih 20. stoletja, so o tem razmišljali pri Rickenbackerju, a njihovi prototipi se niso obnesli, zato so še nekaj časa ostali pri izdelavi kovinskih kitar, Leo Fender pa je s svojo ekipo poslal na trg kitaro Fender Broadcaster – Nocaster – Telecaster, medtem ko so pri Gibsonu zavrnili Paulov predlog za The Log, takisto prototip električne kitare s polnim trupom. Dve leti za Fenderjevo kitaro so na trg poslali svoj model Gibson Les Paul; nosilec imena je vedno trdil, da je bil pravzaprav on tisti, ki je izumil to kitaro, medtem ko so pri Gibsonu trdili, da je imel zgolj manjšo mero zaslug za to in da so pri njem pobrali zgolj ime, ker je bil ugleden in znan.

Ko govorimo o zgodnjih letih Cheta Atkinsa, govorimo o obdobju od srede štiridesetih (1946) do srede petdesetih let 20. stoletja, o kakem desetletju torej, ki se je leta 1954 končalo z inštrumentalno različico pesmi Mr. Sandman in Cheta Atkinsa kot solističnega izvajalca dokončno pognalo v sam vrh mainstreama. Nadaljevanje med letoma 1955 in 1960 pokriva druga zbirka Bear Family Mr. Guitar, tole pa je prvi del, ko je bil Chet Atkins znan kot Chet Atkins and his Galloping Guitar. Na začetku tega obdobja je še precej pel; s tem početjem je pozneje bolj ali manj prenehal in pel zelo redko, ker je menil, da za pevca ni ukrojen. O tem bi se lahko pogovarjali, a počnimo to kdaj drugič. Na mnogih posnetkih po letu 1950 se v Chetovi družbi pojavijo drugi vokalisti_ke. Večino pričujoče zbirke tvorijo seveda inštrumentali, med njimi so tudi prvi albumi, ki jih je posnel na desetpalčne plošče, še pred rojstvom dvanajstpalčne vinilke. Vse so jih nato z dodanimi pesmimi ponatisnili na dvanajstih palcih: Gallopin’ Guitar, Stringin’ Along With Chet Atkins in A Session With Chet Atkins. Stringin’ Along je prva doživela ponatis. Na koncu pričujoče zbirke najdemo tudi prva inštrumentalna sodelovanja s Hankom Snowom, kanadskim pevcem country glasbe, ki je leta 1950 s svojo pesmijo I’m Movin’ On uspel tudi na trgu Združenih držav in ustvaril eno večjih nashvillskih karier v zgodovini country glasbe; bil je vešč stilist, ki se žanrsko ni omejeval in odličen kitarist, ki je na lastnih posnetkih pogosto sam igral solistične kitarske pasaže, pričujoči posnetki pa so pomenili zgolj uvod v dolgoletno prijateljstvo in sodelovanje med njim in Atkinsom. Leta 1954 sta se lotila tako jazzovskih standardov (Darktown Strutters Ball) kot nekaterih drugih stalnic ameriške popularne glasbe (Silver Bells, Under The Double Eagle).

Od Why Don’t You Leave Me Alone, pesmi, ki jo je Chet Atkins posnel zgolj s kitaro in (neznanim) pianistom na neznani datum v Knoxvillu (bržčas je bilo tam nekje v začetku leta 1946) do New Spanish Two Step Boba Willsa iz novembra 1954, ki zaključuje tole zbirko, dobimo precej dober uvid v zgodnji opus in razvoj tehnike Cheta Atkinsa. Če bi se leta 1954 odločil, da ne bo več snemal, bi svet kitare ostal brez nekaterih pomembnih posnetkov in eksperimentov, a tudi tole zgodnje obdobje bi ga zapisalo med najpomembnejše kitariste 20. stoletja.