Piše: Matej Krajnc

Bear Family 1996

Če pobliže pogledate sliko na naslovnici pričujoče zbirke, boste videli, da mož drži v naročju kitaro znamke Gay. Šlo je za ročno izdelane kitare in to posebej po naročilu; ta znamka je bila posebej priljubljena pri countryjevskih izvajalcih v začetku petdesetih, igrala sta jih denimo tudi Johnny Horton in Faron Young. Ker so bile pisane in z zanimivimi, nenavadnimi glavami, so se lepo prilegale opravam, ki so jih nosili countryjevski izvajalci. Eden teh je tudi današnji mož, Carl Smith (1927-2010), znan kot Mister Country, eden najvidnejših countryjevskih pevcev prve polovice petdesetih, prvi mož June Carter in oče Carlene Carter, ki štafeto družine Carter še vedno zvesto prenaša z odra na oder. Po ločitvi od June Carter se je poročil s pevko Goldie Hill, s katero sta ostala poročena do njegove smrti. Goldie je bila redna gostja oddaje Grand Ole Opry, njena največja uspešnica pa I Let The Stars Get In My Eyes, odgovor na uspešnico Slima Willeta, Raya Pricea in Skeetsa McDonalda Don’t Let The Stars Get In Your Eyes, ki jo morda bolje poznate v izvedbi Perryja Coma ali pa nekoč našega Iva Robića.

Carl Smith je prve korake na sceno naredil že leta 1942, tale zbirka pa pokriva njegovo komercialno najuspešnejše obdobje 1950-1959. Bil je sočasnik Hanka Williamsa, Leftyja Frizzella, Raya Pricea, Kitty Wells, že omenjene Goldie Hill, sester Carter, Jean Shepherd in Farona Younga, v prvi polovici petdesetih pa je v zgodovino (popularne) glasbe dvajsetega stoletja zapisal pesmi, kot so Guilty Conscience, I Overlooked An Orchid, Let’s Live A Little, I Just Dropped In To Say Goodbye , Hey Joe!, Time’s A Wastin’ (z June Carter), Loose Talk in naslovno pesem tele zbirke. Ob prihodu rokenrola se je kvota uspešnic začela zmanjševati in čeprav je Carl Smith ostal aktiven do srede osemdesetih, se je pozneje bolj kot nizanju hitov in iskanju novih poti do poslušalstva posvečal reji konjev in nekaterim drugim investicijam. V šestdesetih je njegova največja uspešnica bila pesem Deep Water (1967), po letu 1975, ko je potekla pogodba z založbo Columbia, kjer je posnel vse največje uspešnice, pa je sodeloval z manjšimi založbami in snemal pesmi v slogu western swinga.

Smith je na lestvice poslal štirideset pesmi, pet jih je doseglo sam vrh. Pri založbi Bear Family v opisu pričujoče, zdaj izbrisane zbirke zapišejo, da gre za “pozabljenega countryjevskega superzvezdnika iz petdesetih”, kar ne drži povsem. Dandanes ga ne omenjajo v isti sapi kot Williamsa ali Frizzella, pa vendar je zvečine ostajal zvest duhu “trdega” countryja, kot so nekateri glasbeni zgodovinarji poimenovali honky-tonkovsko glasbo, tudi po “invaziji” rokenrola in, kar je morda še pomenljivejše, “nashvillskega” zvoka v country glasbi, ki je v drugi polovici petdesetih prav zaradi komercialne uspešnosti rokenrola skušal pripeljati country glasbo v ušesa pop občinstva. Nekateri Smithovi sočasniki, denimo Ray Price, Jim Reeves in Eddy Arnold so se uspešno prilagodili novim trendom in v tem duhu ustvarili nekaj velikih uspešnic, denimo Night Life, He’ll Have To Go in Make The World Go Away, Smith pa je z nekaterimi odstopanji ostal bolj ali manj v tradicionalnih vodah countryjevskega žanra in njegovih derivatov. V bolj orkestralnih oblekah in z zborčki se ni počutil povsem sproščenega.

Pričujoča zbirka se ustavi v decembru 1959 in pri pesmi Past izpod peresa Wayna Walkerja. Smith je takrat snemal z nekaterimi najvidnejšimi nashvillskimi glasbeniki, ki so njegovo glasbo skušali obarvati z nekaterimi drugačnimi niansami, kar v pesmi Past jasno slišimo, vendar se je uspeh na lestvicah že začel umikati. Na odru je Smith nastopal s svojo zasedbo The Tunesmiths, kjer je med drugimi igral mojster pedal steel kitare Johnny Sibert. Na predzadnjem snemanju iztekajočega se desetletja, avgusta 1959, pa je Carl Smith posnel med drugim tudi svojo različico bluesovske balade Tomorrow Night, ki jo poznamo med drugim v izvedbah Lonnieja Johnsona, Lavern Baker in Elvisa Presleyja, kak bralec pa bo zagotovo pridal vsaj še izvedbi Jerryja Leeja Lewisa in Boba Dylana. Countryjevski glasbi so na začetku rekli “beli blues”. Ne brez razloga.