(TEST/RECENZIJA) FENDER STRATOCASTER AMERICAN ULTRA

Piše: MK75

Kitaro smo preizkusili v trgovini Music Max Ljubljana.

IMG_8208 Foto: LK

Tokrat smo se na ne preveč prijazen zimski ponedeljek odpravili do trgovine Music Max v BTCju, da bi preizkusili čisto svežo serijo kitar, ki so jo pri Fenderjevih predstavili v začetku leta: serija Ultra naj bi nadomestila prestižno serijo Elite; ta je bila po skromnem mnenju tega recenzenta najkakovostnejša Fenderjeva sodobna kitarska serija, seveda v najvišjem cenovnem rangu. Izdelujejo jih pri Fenderjevih doma, v Kaliforniji. Tisti, ki redno spremljate bodisi NAMM bodisi teste, ki jih izvajajo v tujini, kjer je kupna moč za visokocenovne kitare nekolikanj višja kot pri nas (ZDA, Velika Britanija, Nemčija, Francija, Švedska …), novo serijo že poznate. Tisti, ki ste fenderjevski puristi in prisegate na pred-CBSjevske kitare, verjetno ob omembi novih serij zamahnete z roko. A Fender svoje delo (še vedno ali spet, odvisno od aspekta) opravlja dobro. Sodobni časi namreč kličejo tudi po sodobni tehniki in sodobnih glasbilih. Vemo, da je neposredna Fenderjeva konkurenca, Gibson, zadnja leta imela s tem precej težav. A kot kaže, se kitaram kljub vsemu obetajo boljši časi, čeprav naj bi po nekaterih anketah zanimanje med mladimi upadalo, češ da ni več pravih kitarskih herojev. No ja, Bonamassa seveda ni Buddy Guy ali Clapton, pa vendar se tudi danes najdejo pravi kitarski mojstri, ki pa morda niso tako zelo na očeh javnosti – tudi zato, ker se dandanes bolj propagira povprečnost in instantnost. Med akustičarji je ena takih, ki ima dandanes precej pristašev in vpliva, zagotovo Molly Tuttle, med električarji poleg Bonamasse denimo Courtney Barnett, če boste vprašali countryjevsko srenjo, bodo omenili Kennyja Vaughana in tako naprej. Najdejo se in ni jih malo. Druga zgodba je, kako se na to odziva kitarska industrija.

Predstavimo torej današnjo protagonistko: Fender American Stratocaster Ultra. Barva: Cobra Blue.

IMG_6686

Foto: LK

Tokrat kitare nismo vzeli v domač snemalni studio ali na oder, da bi jo preizkusili tudi v pravi akciji, preizkusili smo jo zgolj v trgovini. Po svoje je seveda kočljivo na terenu testirati visokocenovne kitare, ker so … visokocenovne, naša recenzijska delavnica pa brez dodatnih sredstev za možne poškodbe pri delu. Tako naš vtis tokrat izvira izključno iz enournega preigravanja kitare v Musicmaxovi kitarski sobi, kjer smo jo vklopili v ojačevalec Fender Hot Rod Deluxe IV.

KcDwVc2BE6Qd

Fender Hot Rod Deluxe IV, foto: Fender.com

Strat Ultra prihaja med nas v več barvah, a kobrasto modra (Cobra Blue) se zdi najzanimivejša v seriji in se tudi največkrat pojavlja v različnih recenzijskih videoposnetkih. Temnomodra metalik barva je zares impresivna, celoto pa dobite v običajni single-coil različici (trije magneti) ali v različici HSS (s humbuckerskim magnetom vrste Ultra DoubleTap (TM) pri kobilici). Ta slednja je morda celo nekolikanj zanimivejša prav zaradi kombinirane konfiguracije, čeprav smo je bili deležni že v seriji Elite in tudi že kdaj prej (v Custom Shopu ali kje drugje). Najhujša blasfemija za puriste so seveda “neslišni” magneti Noiseless, ki niso bistveno drugačni od Elite, le da so jim pridali besedi “Ultra” in “hot”. Naša kitara ima trup iz jelše, vrat in ubiralko iz javorja, vrat pa je profila D, ki so mu dodali pridevka “ultramoderen” (to ponavadi pomeni, da je tanjši in prijaznejši za igranje) in še “tapered heel” (več o tem tule). Na vratu je 22 medium-jumbo prečk, ubiralka pa je 10-14″ compound, kar naj bi pomenilo ultra hitro in enostavno soliranje; tisti, ki radi igrate nekoliko dlje navzdol po vratu, boste tozadevno še posebej zadovoljni. Če boste kitaro morda kdaj tudi uglasili, so na voljo zdaj že standardni Fenderjevi “zaklenjeni” uglaševalci (locking tuners).

IMG_8207

Foto: LK

Spodaj, pri treh gumbih, pa seveda ne umanjka preklopnik S-1, ki smo ga vajeni že nekaj časa in je pri seriji Deluxe, ki smo jo svojčas izdatno igrali in po njej še vedno pogosto posežemo, bil ena boljših pogruntavščin. Če imate v primeru današnje protagonistke konfiguracijo HSS, vam jo gumb S-1 razdeli v single-coil, natančno ubran s srednjim in vratnim magnetom. Trup je, kot je pri Fenderjevih kitarah že dolgo v navadi, zadaj še posebej prilagojen za naročje (contoured). Povejo celo, da gre za “enhanced contoured”, kar naj bi prispevalo k temu, da boste kitaro, če boste sedeli, komajda zaznali, tako udobna naj bi bila. Drži? Hja, drži.

IMG_4526

Avtor članka med udobnim sedenjem s ST Ultra. Foto: LK

Pa zvok? Nekateri menijo, da “neslišni magneti” naredijo zvok preveč sterilen. To morda drži, a če igramo brez efektov in distorzije (clean), je izkušnja prav prijetna, za tale ušesa, vajena vseh možnih klubskih in neklubskih zvočnih kombinacij, pravzaprav esencialna. Ko smo malce privili ojačevalec in dodali nekolikanj več reverba, je čistost prišla še bolj do izraza. Ker se nismo posneli (na telefon nismo hoteli, Logica pa ni bilo pri roki), težko neposredno demonstriramo uporabniško izkušnjo, a minila je brez pripomb in z velikim navdušenjem. Demonstiramo pa lahko tisto, kar je za uporabnike že vnaprej pripravil Fender. Tule:

Vir: fender.com

A Krajnc je v zadnjem desetletju iz cleana prešel v distorzije in raznorazne zvoke, ustvarjene z efekti. Zadnja beseda torej še ni izrečena: kitara bo za popoln uporabniški vtis morala priti v domači laboratorij, pa tudi na oder in se podvreči testiranju, podobnem tistemu, ki smo ga izvajali pri seriji Vintera. O tem več prihodnji mesec, ko bomo kitaro v sodelovanju s trgovino Music Max, če bo vse po sreči, odnesli tudi pred občinstvo. A če ostanemo pri knopflerjevskem in marvinovskem preizkušanju stratovih odlik, smo lahko več kot zadovoljni: čeravno med Elite in Ultra ni prelomnih sprememb, je kitara uspešno posodobljena in opremljena z novejšo “strojno opremo”, nedvomno dodelano in prilagojeno dolgotrajnemu druženju. O kakršnemkoli razglaševanju seveda ni govora: čeprav kitare nisem nosil na zrak, je po daljših sprehodih po trgovini v različnih pozah in nagibih ostala popolnoma uglašena. Kovček, ki ji je priložen, so pri Fenderjevih poimenovali “premium molded hardshell” – nekaj podobnega poznamo že iz časov serije Elite in je estetsko, udobno in tudi precej prenosno, sploh za lahkokategornike, kakršen je podpisani, ki že zaradi prirojenih fizičnih primanjkljajev težko dvigne, kaj šele nosi, več kot 3 kg.

V pričakovanju rokenrola z omenjenim stratom lahko serijo Ultra že zdaj, po krajšem testiranju, priporočamo brez zadržkov. Edini zadržek je cena, ki je pravzaprav pričakovana, tako se pač dandanes drobi piškotek; če ste pripravljeni odšteti skoraj dva tisočaka, vam za njima skorajda zagotovo ne bo žal, sicer počakajte do božiča.

PLUS: kakovostna izdelava, zvok, sestavni deli, barva, kovček

MINUS: cena (a si kitara zasluži vsak cent)

IMG_4257

Foto: LK

mmslologo_25th

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.