Piše: MK75

Kako gre čas – ko smo konec leta 2013 s Sužnji Sendvičev za takratno založbo Subkulturni azil (zdaj Kulturni center Maribor) snemali album Na meji, sem na snemanje v Studio na meji prinesel čisto novega telekastra, takrat iz serije American Standard; serija je bila standardni paradni konj Fenderjeve linije – če si hotel imeti kakovostno kitaro ameriške izdelave, pa ti denarnica nekako ni silila v smer “bogataške” serije Custom Shop, si lahko izbiral med vstopnimi ameriškimi modeli Special (zdaj Performer) in standardnimi (Standard). Najvišji rang so v tistem obdobju predstavljale kitare Deluxe, ki so se nato spremenile v Elite in nato v Ultra. Serija Standard je bila tista, po kateri je posegalo največ glasbenikov/nic, šlo je za zelo kakovostno kitaro s klasičnimi specifikacijami – Fender je v modernizacijo takrat kukal zgolj z že omenjenim superluksuznim rangom. Standard tudi ni bil tako pregrešno drag, cene so se pri nas gibale okrog 1200 evrov, medtem ko si Special dobil že za manj kot jurja; dandanes je skoraj nepredstavljivo, da bi za manj kot jurja dobil čisto novo Fenderjevo kitaro ameriške izdelave, še nove mehiške linije lahko v nekaterih primerih prestopijo to črto.

Vrnimo se za hipec v leto 2020. Fender je tam nekje 2016 ukinil model Standard in napovedal nov, sodobnejši model Professional. Šlo naj bi za skoraj identične kitare, le da malce posodobljene in dodelane: nov tip vratu, posodobljeni magneti, nekaj sprememb pri kobilici in tako naprej. Osebno mi kitare Professional niso sedle, po kratkem spogledovanju z enim od stratocastrov sem pozabil nanje – niso tako lepo sedle pod prste kot Standard, tudi zvok me ni spodnesel, zato sem začel kukati v smer Deluxe in Elite; modela sta standardizirala nove “neslišne” magnete, ki so jih puristi sovražili, meni pa, ki imam sicer rad masten, robusten zvok teksaških pickupov s teletov in stratov, so kar prirasli k srcu. Štiri leta so minila in zgodaj jeseni 2020 je Fender med vsem drugim, že znanim pandemičnim rompom in pompom, začel na vse kriplje predstavljati nove modele, linijo Fender Professional II, ki naj bi izboljšala standardno ameriško kitarsko izkušnjo. Še prej, v drugi polovici leta 2019, so serijo Elite nadgradili z Ultra, o kateri smo pisali v prvi polovici leta 2020, z izvrstnimi modeli, ki so za marsikoga in tudi zame predstavljali vrhunec Fenderjeve kitarske ustvarjalnosti. Na trg so poslali tudi modele Original, ki so zbiralcem in navdušencem v 21. stoletje prinesli klasične modele Fenderjevih kitar iz petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih – verni posnetki specifikacij, nadgrajeni z moderno brenkaško izkušnjo. V naši zbirki se je iz te serije znašel model Original 50’s Strat z adekvatnim “debelim” vratom in drugimi malenkostmi, na katere padamo friki. Zato ob napovedi Professional II sprva nisem zelo močno trznil. Še več: novico sem kar nekako spregledal. Prof II? Okej, že prav.

A človek obrača, Fender obrne in malo pred božičem, tiste dni, ko so Bogovi Očetje nam smrtnikom za nekaj hipov milostno dopustili obiskati tudi neživilske trgovine, da bomo ja hvaležni in ponižni še naprej, sem sedel v “tihi sobi” trgovine Music Max na Šmartinski v Ljubljani in malce preizkušal ojačevalec Boss Katana Artist; o njem sem bral in bil radoveden, v Londonu sem leta 2018 namreč nabavil mini Katano, ki je bila odlična za vaje v večstanovanjski hiši. Najprej sem brenkal na eno od novejših mehiških Fenderjevih kitar, črnega jaguarja Player, potem pa sem vendarle stopil ven in s stene vzel Fender Professional II, ki je prispel nedolgo pred tem – čudovita barva z imenom “Miami Blue” in nekoliko minty pickguard sta me v hipu pritegnila, a v resnici nisem pričakoval, da bom zares navdušen ali kaj takega. Rekel sem si: okej, da vidimo. In sem videl.

Da ne zavlačujemo po nepotrebnem: tule so vse specifikacije novih modelov. Za kaj gre? Za nadgradnjo Prof I, a sam bi bolj dejal: za prenovo. Že po prvih minutah, ko sem Miamija vklopil v Katano Artista, nato pa še v Fender Pro Juniorja, mi je bilo jasno, da gre za kitaro, ki po mehkobi in igralnosti ne zaostaja kaj dosti za Ultro. Na kitari so kakovostni magneti V-mod II, nadgradili so sistem tremola (kar je zame precej pomembno, ker neskončno rad zvijam tisto ročico), vrat je tipa “globoki C”, lepo satenast (poznam precej kitaristov, ki jim sijoči vratovi gredo neskončno na jetra, tudi sam imam raje mat), elektronika pa je prav tako posodobljena s sistemom “push-push”, ki bo zdaj očitno počasi nadomestil S1 … ali pa bodo vsaj pri novih modelih poskusili s to novostjo; gre za to, da na gumbu za jakost ali ton ni več kapice, ki jo kliknete in s tem dobite nove kombinacije zvoka magnetov, pač pa gumb za ton potisnete navzdol. Novost, ki jo tudi v recenzijah precej poudarjajo.

Standardni magneti na Miamiju so single-coili, a če ste zapriseženi gibsonovci, pa se znajdete v položaju, ko na svetu ni več nobene tovrstne kitare, lahko v novi seriji posežete tudi po modelu s humbuckerjem; modeli s konfiguracijo HSS niso nič novega, Fender jih izdeluje že zelo dolgo. Nekateri pravijo, da v primeru modela HSS ni bistvene razlike med stratom in, denimo, les paulom, saj lahko strat imitira vse vrste zvokov, gibsoni pa ne. O tem se ne bomo izjasnjevali, ker imamo radi obe znamki, dejstvo je pač, da lahko tisti, ki jim to ustreza, kupijo tudi kombinacijo HSS.

Za nadaljnja popotovanja po novih Fenderjevih svetovih Professionala II bo v naslednjih dneh na voljo domače okolje in tudi snemalna akcija. Ne dvomimo, da se bo Prof II pri snemanju obnesel dobro in plošče v naslednjih dneh bodo to bržčas potrdile. Kar zadeva barve, so pri Fenderjevih precej razširili ponudbo, poleg pričujoče miamijsko modre je med novimi barvami na voljo denimo tudi Mercury, ki je vsaj tako lep kot Miami. A saj vemo: glavna je kakovost in barva tu ne igra ključne vloge. Je pa seveda del Fenderjeve estetike, ki že od leta 1954, odkar je nastal stratocaster, postavlja tudi tovrstne standarde. Če ste torej estetsko zavedni, boste gotovo vsaj malce kukali tudi v barvno paleto. Možnosti je ta hip precej, ne samo v seriji Professional II. Pa na zdravje, mi gremo brenkat, vi pa, če vas daje radovednost, skočite pogledat v splet, kako in raj. Na YT je precej testov in recenzij, sklep je zvečine univerzalen: gre za res kakovostno serijo, ki pa se s ceno postavlja nad tistega predhodnika iz leta 2013. Kaj hočemo, vse se draži, za strata iz serije Professional II pa boste odšteli okrog 1850 evrov. Počasi bo treba spet kaj posnet v Studiu na meji.

Vir fotografij: fender.com in avtor

Test/recenzijo je omogočila trgovina Music Max.