Feri Lainšček: Šlagerji

Piše: Matej Krajnc

Kulturni center Maribor 2017

feri

V letu smrti mojega očeta je Oto Pestner, s katerim takrat še nisva prijateljevala, posnel pesem Mary Ann; bil sem na kratkih počitnicah pri zdaj že tudi pokojni mamini sestrični, ki je rada poslušala Otovo glasbo, pa sva tudi skupaj precej poslušala radio – popoldne je ona reševala križanke, jaz sem kaj bral, radio pa je bil ves čas prižgan; radio ali pa kasetofon, saj je mamina sestrična, teta Mari, kot smo ji pravili, kupovala precej kaset slovenske in jugoslovanske popularne glasbe. Na neki točki se je iz zvočnika razleglo sto Otov, ki so peli ime, odlično ukrojeno za popevko, ki je, saj jo je Oto posnel še v hrvaškem in nemškem jeziku, odmevala tudi mednarodno. Mary Ann je bila pesem, ki me je zaradi mogočnega vokalnega zbora The Million Pestners in prelepe melodije docela prevzela, nekolikanj me je že takrat zmotil zgolj rahlo cenen mediteranski aranžma, ki je, se mi je zdelo, odvzel nekaj dimenzij sicer zanimivemu ljubezenskemu besedilu in Otovim vokalnim akrobacijam. Tudi teti Mari je bila pesem nadvse všeč in že takoj naslednji dan sva šla v mesto, da bi kje iztaknila kaseto. Ker je pesem – kot sem pozneje seveda ugotovil – na albumu izšla šele tri leta pozneje, sva tisto dopoldne dobila zgolj malo ploščo, na kateri je poleg Mary Ann bila še pesem Señorita v španskem aranžmaju, Oto pa z imidžem, ki je pozneje krasil tudi ovitek plošče Najljepše filmske pjesme (Jugoton 1984). Na ovitku plošče je bil naslov pesmi zapisan kot Marry Ann, torej “Porôči se z Ano”, česar pri Helidonu takrat očitno niso opazili.

R-2894490-1306083153.jpeg

Ko sem na nalepki male plošče zagledal ime Feri Lainšček, sem kontekst že imel, poznal sem Peronarje, čeprav takrat še ne poglobljeno, a vsaj toliko, da sem vedel, kdo je Feri. Kljub poznejšim romanesknim uspehom, od Raze do proslulega romana Namesto koga roža cveti iz znamenite zbirke Prešernove družbe, je Feri v mojih mislih dolgo ostal zlasti kot pisec besedila za Mary Ann, čeprav sem poznal še nekaj drugih njegovih besedil, denimo Povabilo s festivala MMS 1982. Ko sva se leta 1992 tudi osebno spoznala na JSKDjevem natečaju za mlade pesnike, kjer mi je kot selektor namenil prvo nagrado za poezijo, se je začelo trajno prijateljstvo in medsebojna naklonjenost; kar nekajkrat sem vodil literarne večere, na katerih je sodeloval, v začetku leta 2007 sva se denimo v Velenju precej poglobljeno pogovarjala o romanu Muriša. Vsakič, ko sva se videla, je nekako prišla na površje tudi Mary Ann in leta 2006, ko je Oto v Celju praznoval abrahama, sem kot pomočnik pri organizaciji koncerta kar nekako ultimativno dejal, da Mary Ann ne sme umanjkati. Ker je pesem itak bila eden največjih Otovih solističnih hitov iz osemdesetih, ni bilo bojazni, da bi jo izpustili. Feri pa je ob mojem vsevdiljnem spominjanju na Mary Ann ponavadi z nasmeškom dejal: “Te pesmi se rad spominjam, kje je že to!”

A Ferijeva besedila za popevke, njegova poezija za popevke, še zdaleč ni samo omenjena pesem. Če bi začel naštevati, kdo vse je pel njegove pesmi, bi pravzaprav našteval zgodovino naše popularne glasbe zadnjih treh desetletij in še nekaj drobiža. Od Meri Avsenak preko zasedbe Party, Darje Švajger, Halgato benda do Mie Žnidarič, Lange in v zadnjih letih zlasti Ditke, gre v nekaterih primerih za cele albume njegovih pesmi. Ko je Kulturni center Maribor izdal pričujočo antologijo, je bilo takoj jasno, da ne bo ravno tanka. Najprej sem seveda pohitel na stran 64 in obujal spomine iz leta 1983, sploh ker je teta Mari že pokojna in ker so številne počitnice pri njej in druženja z njo bile ključnega pomena za moje poznavanje slovenskega in jugoslovanskega popa iz osemdesetih. Če mi leta 1984 denimo ne bi prinesla prve kasete zasedbe Rendez-vous, bi kljub budnemu spremljanju vseh glavnih domačih in tujih glasbenih festivalov – za tiste, ki v imenu politikantskih točk še vedno bulaznijo o železnih zavesah in komunistični diktaturi: v Jugoslaviji smo se prijavljali tudi na Evrovizijo in druge evropske festivale – ne poznal določenih popularnoglasbenih linij, ki so se dogajale konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih, denimo Prah-Hazard-Rendez vous (tudi za Hazard so bile ključne omenjene počitnice).

Feri Lainšček je, kot je zapisano v treh spremnih besedilih k pričujoči knjigi (Dušan Hedl, Dragan Bulič, Agata Tomažič), pravzaprav edini pravi pop zvezdnik med pisatelji pri nas, kar v njegovem primeru prav ničesar ne odvzema globini in resnosti njegovih del. Prav gotovo dobro poznate njegove ljubezenske pesmi, popevke poznate in njegovo prozo tudi, kaj šele filme, ki so nastali po njegovih romanih. In če je kdo kdaj očital, da tak prozaist piše tudi lahkotnejše pesmi – tudi Nobelovci jih in … well, ste kdaj poslušali besedila resničnih pop bendov ali izvajalcev pri nas? Feri Lainšček je vsej svoji medijski razpoznavnosti navkljub (prepoznamo ga po silhueti, kar je znak, da je tudi kot persona globoko vkoreninnjen v našo kulturno zavest) eno redkih konsistentnih živih stiščišč med poezijo in prozo, stičišč, ki so blagovna znamka, na katero smo lahko ponosni in kjer ima literatura še vedno prvo besedo. Zato je tale antologija njegovih “šlagerjev” veliko in pomembno delo. In če se ne bojite ponujenih rok in tega zlega časa, popotujte med platnice. Na koncu vas čaka tudi fotobiografija.

 

 

 

 

 

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.