Feri Lainšček: Med nama je angel

Piše: Matej Krajnc

Litera, 2021

Ko sem dobil v roke pričujočo pesniško knjigo, sem pomislil: nemogoče, da je preteklo že toliko let od znamenite Ne bodi kot drugi, ki ni zgolj podirala rekordov na področju prodaje poezije, pač pa tudi vplivala na sodobno kantavtorsko sceno pri nas. A literatura Ferija Lainščka je bila vedno tesno povezana tudi z glasbo; pri Kulturnem centru Maribor je nedolgo tega izšla knjiga Šlagerji, ki to tezo potrjuje tudi empirično, če pa ste vsaj malce za luno, kot pisec tegale sestavka, premorete v zbirki tudi marsikatero ploščo, na kateri so Lainščkove pesmi. Od Pestnerja preko Halgata in Ditke so njegove uglasbene pesmi potovale tudi preko naših meja, tale frik pa ima takisto kar nekaj uglasbenih; protagonist pričujoče knjižice ve, da jih je že igral na kakih literarnih večerih, na ploščo pa še čakajo. Interdisciplinarnost Lainščkovega dela je torej že aksiom, tudi na področju filmske umetnosti, njegovo delo odmeva tako med ljudmi kot med kritiki, pa je zato vedno zanimivo vzeti v roke njegovo novo delo. Pri Literi je leta 2018 izšla njegova zbirka Ne, ki je vzbudila precej pozornosti med mladimi. Kaj pa velja reči o pričujočih pesmih?

Well, sam pesnik je že večkrat izjavil, da se mu zdi pisanje ljubezenskih pesmi v teh časih najbolj angažirana poteza. Vihtenje pesti je sicer pogumno delo, a Lainšček pravilno ugotavlja, da nam dandanes manjka zlasti ljubezni, medsebojne naklonjenosti, spoštovanja, kar je v veliki meri vidno na družbenih omrežjih. Dobili smo platforme za zmerjanje, a če parafraziramo staro popevko, “za ljubezen je pa ni”. Lainšček tako v novi zbirki najprej opravi s splošno ontologijo (Navdih, Čas), nakar v pesmi Roke kar programsko zapiše: “Napisati s prstom na šipo, / prijeti neznanca za roko, / pomahati tudi čez mejo, / želeti si seči visoko.” V naslovni pesmi pa pove: “Velike besede so zdaj brez pomena. / Med nama je angel, ki ve za nebesa. / Ni mar mu za žalost in druga bremena.” Iz sanj in želja se pri Lainščku sestavlja drug svet, tak, kjer ni prostora za zlo. Kjer je prostor, kot povejo naslovi nekaterih drugih pesmi, za igro valov, srečanje, obljubo, začarano srce, ledene rože, Muro … Prostor za sentiment, tudi otožnost, ki pa ni destruktivna otožnost, ki poje, kot pojejo Lainščkove skrbno formalno urejene in rimane kitice. Iz njih prihaja glasba, ki bo prej ali slej zadonela iz kakšne kitare, klavirja, basa ali kakšnega drugega glasbila. Glasu, denimo. Glas je naposled tisti, ki šteje. In tudi, ko Lainšček zaključi zbirko v baladni maniri, s popotno pesmijo, je njegov plašč melanholije usmerjen naprej, v ljubezen, ne v sovraštvo. “Popotnik gre, a noče priti. / Ne vrača se in ne odhaja. / Nihče ne ve, saj ne priznava, / da pot je pravzaprav postaja.” Čas se ustavi? Ne. Čas je za premolk.

Matej Krajnc: Senca (Feri Lainšček)

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.