PIše: Luka Hepe

Poljedelstvo je postalo pomemben del pridelovanja hrane, na drugi strani pa se je delež »divjega« izvora hrane zmanjšal, svoboda izkoriščanja gozda je postala vse bolj omejena. Oblast si je začela lastiti določene privilegije, višji sloji so si na račun revnejših prilastili gozdne pravice. V Angliji in Franciji so bile le te v rokah kralja in plemstva, drugje pa pod nadzorom krajevnih oblastnikov: graščakov, škofov, opatov in mest. V Angliji si je kralj že v 11. stoletju lastil izključno pravico do lova na večjo divjad (jeleni, divje svinje), krajevni gospodje pa so lahko lovili manjšo divjad. Divji lov so strogo preganjali, kazni za prekrške so bile stroge: od pohabitve telesa pa vse do usmrtitve. Nižji sloji so ponekod dobili dovoljenje le za lov manjvrednih živali, kot so ježi in veverice. Prav tako jim je gospod dovolil, da so lahko iz bližnjih vodotokov ulovili manjvredne ribe (klenič, lipan), čeprav kmeti nikakor niso bili navdušeni nad ribami.

Plemstvo je postajalo vse bolj pohlepno: vsak si je želel kos pogače, s pomočjo katere bi si utrdil družbeni status in povečal prihodke. Spori s kmeti, ki so bili do tedaj uporabniki gozda, so se nemalokrat končali na sodišču, kjer pa so imeli kmetje le malo možnosti za uspeh. Kmetje so tudi v visokem in poznem srednjem veku zahtevali pravico do gozda in naravnih virov. To so bile to zahteve tudi ob kmečkih uporih v Angliji leta 1381 in Nemčiji 1525. Plemstvo pa si je prizadevalo prilastiti si čim več pravic. Povsod so se začeli širiti t. i. rezervati, kjer je bilo kmetom prepovedano loviti, saj je to postal privilegij višjih slojev. Tudi pašo so vse bolj omejevali, pravice za uporabo pašnikov za ovce in hrastovih gozdov za prašiče so si prilastili gospodje. V 13. in 14. stoletju so te pravice skorajda povsem izginile iz najbolj poljedelskih predelov evropskih dežel. Nekatere pravice so si prilastila tudi mesta, tako so bila večja območja gozda namenjena za uporabo le meščanom določenega mesta. Kmet je bil v 12. in 13. stoletju vse bolj omejen na svoje posestvo. Na jedilniku je bilo vse manj divjačine in prašičev, povečala pa se je reja perutnine, vendar je bil piščanec razkošje, ki so ga jedli le ob praznikih.

Lakota je znova potrkala na vrata ob koncu 13. stoletja, posebej izrazita pa je bila na začetku 14. stoletja, vendar različnih pokrajin ni enakomerno prizadela. Leta 1302 je pestila na Iberskem polotoku, o tem je v Letopisu Ferdinanda IV. Kastiljskega zapisano: »… je bila smrtnost tako visoka, da je umrla četrtina prebivalstva; človeštva še nikdar, v nobenem času ni udarila šiba božja, ki bi imela take razsežnosti«. V letih 1315‒17 je še posebej udarila dežele ob Atlantiku ter Francijo, Skandinavijo in Nemčijo. V Italiji je bilo najhuje v letih 1328‒30. V tem obdobju je lakota gotovo pestila tudi v slovenskih deželah. Na splošno je v prvi polovici 14. stoletja Evropa trpela pomanjkanje žit, kar ni bila le posledica naravnih pogojev, temveč tudi neustrezne obdelave polj. V pomanjkanju so ljudje jedli kuhano ali surovo zelje, slive, solato, korene, melono in vodno krešo, če so do njega prišli, tudi meso. Ob vsej tej hrani pa ni bilo tako priljubljenega kruha.