Piše: Matej Krajnc

Učila 2019, prevod Danni Stražar, Ana Mestek

Svante Thunberg, Beata Ernman in Malena Ernman

Tudi pri nas je zdaj izšla knjiga o deklici, ki se sprašuje, zakaj načeloma vsem tistim, ki imajo v roki vajeti, visi dol, kaj je in kaj bo s podnebjem. Čemu to je problematika, a taka, ki pride prav zgolj občasno, kot denimo kultura. Le da ignoriranje kulture na videz nima tako uničujočih posledic za človeštvo, čeprav jih ima, na drugi ravni, a pustimo to. In Greta je seveda, kot se to spodobi, koj razdelila svetovno javnost: nekateri jo imajo za čudežno deklico, ki si upa, drugi za marioneto podnebnih aktivistov, ki, češ, preusmerjajo pozornost s pametnejših tem, saj krize podnebja itak ni. In ja, nekateri jo imajo tudi za marioneto lastne ambiciozne matere.

No, kar zadeva to zadnje – ne bi nas presenetilo, če bi držalo. Greta ne bi bila ne prva in ne zadnja, ambicije staršev se pogosto manifestirajo na tak način. Četudi je njena mama sama znana osebnost. A pustimo to. Tudi spraševati se o tem, ali je vsa reč dejansko zrasla na Gretinem zelniku ali je zgolj “obraz podnebne kampanje”, nima smisla. Pa kaj, če je! Ob branju pričujočih govorov in njene življenjske zgodbe si takisto ne moremo ustvariti ravno absolutno kristalno čistega mnenja o stvari. Lahko pa si ustvarimo mnenje. Knjiga je seveda cash-in. Česar nihče ne skriva. Greta se dobro prodaja. Podnebna tematika je dober biznis. Zato ne moremo pravzaprav ničesar reči, nismo insajderji, ne vemo, kako deluje njena ekipa … ali ona sama. Ne moremo soditi. Lahko se zgolj strinjamo z njenim mnenjem ali pa ne.

Podnebje je čudna reč. Mnogi pravijo: vremenska in siceršnja podnebna podoba Zemlje se je skoz tisočletja venomer spreminjala, bila so že segrevanja, bile ledene dobe, dobe take in drugačne, le da naj se podnebne spremembe ne bi nikoli odvijale tako hitro kot dandanes. Kaj naj rečem? Res gre hitro. Sredi osemdesetih smo imeli še cele metre snega in minus dvajset cel januar in februar, danes tega ni več. Vmes je približno trideset let, ne tri tisoč. Dejstvo je, da gre v zrak preveč plinov, dima, da prdimo, mi in krave, da se preveč vozimo z avtomobili, ko se nam ne bi bilo treba, da je skrb za odpadke še vedno skoraj nična, da tovarnam (kar jih je še ostalo) sicer ne visi več čisto, a še vedno precej dol, kaj in kako z onesnaževanjem. Za vsako novo čistilno napravo spustimo v zrak deset sranj. Gozdove sekamo in ne pogozdujemo. Še v krajih Grizzlyja Adamsa narava ni več neokrnjena. Sam si ne upam nikjer več piti iz potoka kot včasih. Pa je Smode že leta 1981 pel o mrtvi reki, potem 1986 o umirajočem gozdu … Danes je tisti gozd verjetno že dvajsetkrat mrtev. Smode še živi, a če je verjeti podnebnim strokovnjakom in aktivistom, se mu slabo piše, njemu in nam. Nekateri sicer pravijo, da ne, Trump zanika, slovenski opozicijski prvaki zanikajo. Med zanikovalci se torej oglašajo sami biseri, ki ne prenesejo, da bi se pozornost preusmerila z njihovih frustracij na kaj drugega. In potem beremo tudi: Ljubljana ni več tako temna in meglena kot včasih. Tudi Celje ne. Sam se med letoma 1976 in 1981, ko sem se začel zavedati sebe in smo stanovali v industrijskem delu mesta, ne spominjam barv, modrega neba ali sonca denimo, zgolj sivine in dima. Ampak a to pomeni, da smo zdaj na boljšem ali je to zgolj pesek v oči, da se ne zavemo širšega problema?

Tako je: vprašanja ostajajo odprta, čeprav je dejstvo, da je s planetom nekaj hudo narobe.  Ljudje smo tisti, ki smo hudo narobe s planetom, zato je narobe tudi v zraku, in to naj bi bila srž Gretinih govorov in akcij. S tem se strinjam. V zraku je v vsakem primeru nekaj narobe: težek je in zadušljiv, pa vzemite to figurativno ali pa dobesedno. O preostalih njenih vlogah in pomenih nočem soditi, vsekakor pa je (ona ali njeni) razdelila svetovno morje celo bolj učinkovito kot Mojzes s svojo palico. Kar pomeni, da se o zadevah vsaj govori nekolikanj glasneje. In pozabite na Trumpe, industrialce ali druge drugačne velike vodje, tuje in domače, ker jih podnebje ne briga. Ljudje niti malo. Usoda Zemlje pa  posledično tudi ne, ker mislijo, da bojo itak večno živeli, Zemlja pa se jim bo pokoravala, kot se jim njihovi podaniki. Kar je samo po sebi dovolj žalostno.