Piše: Andrej Lutman
Elizabeta Požgaj – Eli
Mariborskih gornjih sto,
Kulturni center Maribor, 2019
V množici posnetkov, ki jih vsebuje nekakšna spominarica Elizabete Požgaj, se besedila skoraj izgubijo. Če so se v najstniških letih pisale in podpisovale praznolistne knjižice, v katere so se nizali trenutki za spomine, je zbirka spominov z naslovom Mariborskih gornjih sto nekaj prav takšnega. Vpadljivejšo naslovnico uravnovešajo črno-beli posnetki določenih življenjskih trenutkov, zabeleženih tako na ploskev kot tudi med črke.
Napotek v prelistavanje in prebiranje knjižice je lahko sledeči: „Odkar obstaja človeštvo, obstaja ljubezen. Čustvo, ki človeka osreči, kakor tudi naredi zelo nesrečnega. Lepo je, ko se zaljubiš, predvsem če si mlad, poln energije in velikega pričakovanja za nadaljnje življenje.“ Z navedenim se začne poglavje oziroma razdelek z naslovom Razmišljanje o ljubezni.
In takšni razmisleki so pravzaprav vsi prispevki v knjižici. A o enem naslovu je potreben tehtnejši razmislek. To je naslov knjižice. Kaj pomeni: mariborskih gornjih sto?
Nekakšno pomagalo za ustrezen odgovor ponuja piska spremne besede dr. Vlasta Črčinovič Krofič z ugotovitvijo: „Še vedno rada nastopa. Udeležila se je več kot desetih nastopov v DCA Maribor.“ Še ustreznejše pomagalo ponuja avtorica že v uvodnem razmišljanju z naslovom Moje misli, ko napoti v branje z besedami: „Ko živiš v zelo zrelih letih in ti zdravje začenja pešati, je lepo, da ti vsaj spomini ostanejo.“
Se je odgovor že pojavil? Če se še ni, pa je več kot le primerno, da razmišljanja Elizabete Požgajeve postanejo trajna last vedoželjnega bralstva, saj mnoga njena razmišljanja ob tem postanejo tudi trajna last bralstva.
Andrej Lutman