Piše: Matej Krajnc

Sanje 2020, prevod Erik Majaron

Ime, ki ga poznamo vsi. Spoštujemo tisti, ki imamo že dovolj “državnih tajnosti”, “diplomatskih skrivnosti” in “sestankov za zaprtimi vrati”. Ime, ob katerem se je na nek način rehabilitirala Pamela Anderson, ki so jo mediji imeli zvečine za ne preveč bistro starleto, a se je izkazalo, da vseeno ni tako enoznačna. Ime, ob katerem je Roger Waters dejal, da ga je ob branju njegove “neavtorizirane avtobiografije” postalo sram, da je Anglež. Ime, ki je poleg Grete Thunberg bržčas najbolj razburkalo tihe, zvečine neobstoječe vesti mednarodne javnosti. Ker je ustanovilo WikiLeaks in obelodanilo nekatere stvari, za katere javnost ne bi smela vedeti. Pa ne, da v imenu “državnih varnosti” vsi res ne bi smeli vedeti vsega. Ljudje smo v povprečju tako neumni, da je po svoje morda bolje, da česa ne vemo. A demokracija je na svetu zato, da ljudje vedo, da so obveščeni, da se jim ne laže, ne prikriva in ne izmika. Kolesje “diplomacije” deluje drugače – z davkoplačevalskim denarjem seveda. In s pomočjo “režimskih” in rumenih medijev, ki napihujejo, zastrašujejo, pretiravajo, kolaborirajo in pretresajo ništrc. Tako se denimo pravkar dogaja s proslulim virusom corona, ki je daleč od “novodobne kuge”. Tako je bilo tudi v primeru Assange – izvedelo se je, kamenjalo se je, skrivalo se (ga) je, na koncu se ga je podajalo sem ter tja, kot bi bil žogica za pingpong … in zdaj se mu sodi. Ker je storil nezaslišano: povedal je, česar uho svetovne javnosti ne sme slišati. Na koncu so zablokirali še njegovo življenjsko zgodbo v pisni obliki.

Ta zdaj v prevodu Erika Majarona obstaja tudi pri nas. In tudi pri nas za demokracijo niso prav svetli časi in sprašujemo se, če ne bo prav kmalu na obzorju še kak oblak več. Na tiskovni konferenci ob izidu je med drugimi spregovoril tudi nekdanji ombudsman Matjaž Hanžek, ko pa je založba knjigo želela promovirati na Facebooku, se je ustavilo: Facebook je oglaševanje enostavno prepovedal. V 21. stoletju, kjer se gremo globalni trg in kjer, kako primerno, svobodo govora razumemo kot psovanje in zmerjanje – kje? Ravno na taistem Facebooku. Prepoved oglaševanja Assangeove knjige, ki je, avtorizirane, sploh ni, je torej zanimiv paradoks platforme, kjer lahko v imenu svobode govora sogovornika nedemokratično sesuješ v prah s psovkami in diskriminacijo na najbolj osebni ravni, pa se ne bo nikomur nič zgodilo. Morda kakšna blokada. Ali pa še to ne. Podobno je pri Twitterju, kjer lahko politični veljaki odkrito in brez verbalnih zadržkov zaničujejo svoje nasprotnike. Za nagrado postanejo predsedniki. In tako naprej, saj vemo, kako to gre. “Zašto daju neukima komplicirane strojeve?” so se nekoč spraševali v satiričnem stripu Alan Ford, v časih, ko smo se lahko upravičeno smejali načelom demokracije. Zdaj jih imamo. In ni več smešno, kaj šele demokratično.

Knjigo si omislite, preden jo prepovejo. To je namreč naslednji korak, če spremljamo razvoj “novodobnih grmad”, kot so zapisali pri založbi. In nihče ni nikoli rekel, da je Assange svetnik. Tudi on sam ne, a to sploh ni poanta. Verjetno drži tudi, da ne bomo nikoli izvedeli celotne zgodbe, vse so zgolj drobci, ki jih tako ali drugače sestavljamo v mozaike, vsak zase. Dejstvo je, da ni treba biti posebej nadarjen za spoznanje, da živimo v veliki Potemkinovi vasi. Assange je podrl kar nekaj kulis. Vprašanje je, kdo si bo drznil podirati naprej.