Piše: Luka Hepe
Podobno kot pri vinogradništvu in varjenju piva (predvsem na Bavarskem, pozneje tudi v slovenskih samostanih) so tudi pri pridelovanju hrane in srednjeveški gastronomiji postali samostani pomembno (razvojno) središče. Kakor drugje v Evropi, so bili tudi na Slovenskem samostani nosilci razvoja v gastronomiji in prehranjevanju, ter ponekod tudi pri pridelavi sadja, vrtnin in zelišč.
Mnoge jedi so nastale v samostanskih kuhinjah in se nato od tam razširile na dvore in čez čas med različne meščanske kroge. Veliko receptov se je dobro ohranilo, čemur se lahko danes zgodovinarji in etnologi zahvalimo doslednim menihom, ki so si zapisovali podatke o zeliščih, začimbah, receptih in ostalih sestavinah kuhanja. Menihi žičke kartuzije so denimo pridelovali vse vrste žita, ki so jih nato vključevali v svojo prehrano. Prav tako zavzeto so gojili razno sadje in vrtnine, njihovi obširni vinogradi so jim dajali toliko vina, da so lahko presežke prodajali v svojih tavernah in gastužih, kjer so stregli gostom in popotnikom. Menihi so pri pripravi jedi v veliki meri uporabljali zelišča iz svojega vrta ( najbolj priljubljeni so bili žajbelj, janež, vinska rutica in brinove jagode), nekaj cenjenih začimb pa so kupovali v Ljubljani, Kopru, Mariboru, Gradcu in celo v Trstu. Menihi so pri kuhi uporabili še lastno vino, pivo, med in kis. Med so sprva pridobivali iz panjev divjih čebel, pozneje pa se je razvilo domače čebelarstvo (v Žičah že v 13. stoletju). Vosek, kot stranski produkt, pa so uporabili za razsvetlitev samostanskih prostorov. Iz mleka so menihi izdelovali smetano, skuto in sir, od ovac pa pridobivali volno.
V prvotnem obdobju so si kartuzijani kuhali sami, šele v poznejših obdobjih so si lahko privoščili kuharja in pomočnika. Podobno, kot v ostalih večjih evropskih samostanih so tudi v slovenskih delali le najboljši kuharji. Menihi so skrbno izbirali med kandidati in se na koncu odločili za tistega, ki se jim je zdel najprimernejši. Samostanski kuharji niso le kuhali ustaljenih jedi, ampak so inovativno ustvarjali tudi nove. Mnoge jedi so se vse do danes ustalile na jedilnikih slovenskih družin. Zgodovinarji so mnenja, da je prav gotovo tudi tako priljubljena potica nastala v samostanih. Njeno latinsko poimenovanje je potissimus ‒ najizvrstnejši oz. potissimum ‒ najbolj, najrajši. Torej je potica že takrat predstavljala priljubljeno in veličastno sladico. Velika verjetnost je, da so tudi štruklje iznašli in izpopolnili v samostanih. Pater Ašič je na drugi strani s pomočjo zelišč izdeloval zdravila in še mnogo kaj.
Zanimivo je, da je bilo menihom izrecno prepovedano jesti v kuhinji, to sta lahko počela le kuhar in njegov pomočnik. Skupna jedilnica ali refektorij je imel posebno veljavo pri menihih, saj so se tu pogosto srečevali. V samostanski hierarhiji je bil refektorij takoj za cerkvijo in kapiteljsko dvorano. Refektoriji so bili sprva skromni prostori, šele pozneje so se začeli bohotiti v razkošju. Zapoved je predpisovala, da so menihi med jedjo molčali. Boris Kuhar in Jože Mlinarič sta zapisala: »Noben menih tudi ni smel v skupni jedilnici govoriti ali jesti skupaj s konverzi.« Vendar: »Iz zapisov z zasedanj generalnih kapitljev razberemo, da niso vsi kartuzijanski samostani glede molka pri jedi in branja spodbudnih besedil dosledno upoštevali redovnih pravil.« Tudi menihi so bili le ljudje, ki so pogosto kršili pravila.