Matej Krajnc: OD ELVISA DO AGENCIJE (2)

Elvis je umrl avgusta 1977. Nisem jokal, ker še nisem bil dovolj pri sebi. Poleg tega je drugo polovico leta 1977 zazanamoval ne preveč sijajen družinski dogodek: oktobra, v post-elvisovskem obdobju, je po dolgi bolezni umrl stari oče in potem za Elvisa ni nikogar več prav dosti brigalo. Stari oče je bil v šestdesetih direktor celjske Mohorjeve, tudi sam je pisal in objavil nekaj knjig o strahotah nemških zaporov med drugo svetovno vojno pri nas, zlasti je dokumentiral celjski prosluli Stari pisker v knjigi Skozi trpljenje v lepše življenje. Napisal je tudi roman, ki mu je pravil povest, Veter veje nad Globjekom, o krajih, v katerih je odraščal – Male Dole pri Celju – in si z njim prislužil članstvo v Društvu pisaca Jugoslavije. Kakšno je bilo njegovo mnenje o Elvisu, ne vem, ker ga nisem prav dobro poznal, slišal pa sem, da je rad poslušal evropske šlagerje in svojo soprogo, ko je igrala na klavir. Moj prvi spomin sicer zelo motno sega v obdobje tik pred njegovo smrtjo, ko je v naši kuhinji srkal svojo kavo in so me posadili v naročje. Spominjam se celo glasu: »Boš kavico?«, a to je precj relativno – takrat še nisem bil star dve leti in je precej verjetno, da sem te besede privzel iz pripovedovanj. Prisegel pa bi, da se spomnim pižame, še posebej, ker eno še vedno imam in ker je podobne sorte srajco na singlu 5000 Meilen von zu Haus’ nosil Freddy Quinn. Tega smo imeli doma in sem ves čas spraševal: »Je to ate?«

R-906513-1449209379-3453

Freddy Quinn, foto: osebni arhiv

Elvis se je znova rodil leta 1985, ko so doma povedali, da imamo v garaži kitaro. Takrat sem že tripal na Heartbreak Hotel, Anyway You Want Me, Hound Dog in I Got Stung. Vedel sem že, kdo je Mae Axton, kdo Leiber, kdo Stoller in kdo Aaron Schoeder. Znal sem narediti Elvisov značilni razkorak in trzniti z nogo. Potem sem večkrat padel, ker nisem znal držati ravnotežja kot Elvis. A Elvis ni imel diplegie spactice, če pa jo je imel, je bil lucky bastard, da je lahko kljub temu na prstih preletel pol odra.

»Čuj, spt bjere ttga prokletga Elvisa!« so govorili doma in mi branili branje Domiceljevega prevoda Hopkinsove biografije, ki je izšel leta 1988. »Tt šund!« so dodali in mi pred nos potisnili seznam za bralno značko, vedoč, da sem že vse prebral. »Bjer raj še jenkrat vsje za tto značko, ko pa de cajt zgublaš iz ttn mamilašam, sej je zarat mamil umru, ka češ ti tud tak končat al ka?«

elvis-1-in-2-jerry-hopkins-slika-93447

Jerry Hopkins: Elvis, 1. in 2. del, prev. T. Domicelj, Pomurska založba 1988, foto: Bolha.com

Nisem hotel končat kot mamilaš, klavir ni bil opcija, šola me sploh ni zanimala – že od drugega razreda sem tja hodil po inerciji, ker mi inštitucija ni vzbujala prav nobenega zaupanja, nasprotno: vame je tlačila cel kup nepotrebnih faktografskih navlak, jaz pa sem hotel samo pisati in poslušati glasbo. Če nisi bil odličnjak, si bil baraba. Če se nisi učil, si bil baraba. Jaz pa sem se učil, ves čas, a po svoje. Bral sem o jazzu. Bral sem Elvisa. Poslušal sem Elvisa, Armstronga in Golden Gate Quartet. Vedel sem, da Golden Gate Quartet v pesmi Rock My Soul ne poje roknrol, roknrol, kot je ponavljala mama, če je slišala, da poslušam to pesem. A preden sem dovolj obvladal angleščino, da sem lahko uspešno dešifriral besedila, je minilo precej časa. Čemu si torej teral to svojo izobrazbo do magisterija? me je vprašala soproga, ko sva se nekega dne pogovarjala o moji averziji do učnega sistema pri nas, averziji, ki jo, mimogrede, deliva. Ker sem naivno mislil, da mi bo visoka izobrazba naposled le omogočila boljše življenje, sem dejal. V nasprotju z vobčim mišljenjem me »umetniška poza« in sintagma »on živi, umrjé brez dnarja« nista nikoli preveč zanimali. Integriteta pri ustvarjanju ja, umetniška drža pa ne. Vedno sem hotel imeti dovolj denarja, da bi lahko spodobno živel, si privoščil stvari, hranil svoje številne hobije in v starosti poskrbel zase. A spodobno življenje ni nujno premo sorazmerno s trudom, trdim delom in izobrazbo; za to spoznanje sem porabil prvih štirideset let življenja, naslednjih štirideset in več pa jih bom porabil, da se bom s tem sprijaznil. Nočem namreč oditi rosno mlad, tam pri devetdesetih. Navzgor se nima smisla omejevati.

Naposled sem se odločil, da ne bom Elvis. Raje bom John. John Kaye. Umetnik, ki se po petintridesetem ne stara več, ki je vplival tudi na Elvisa in ki je svojo popularnoglasbeno pot začel že kdo ve v katerem stoletju kot pesnik, romanopisec, skladatelj klasične glasbe, aranžer in dirigent v dunajski Operi. Leta 1919 je šel v ZDA in tam kot jazzovski in bluesovski glasbenik ostal do leta 1979, ko se je z drugo ženo vrnil v Jugoslavijo in ustanovil par bendov za slovenski (Jara kača, Har har) in jugoslovanski trg (Zlatna medalja). Kaye je vplival tako na Dylana kot na Zappo in Buldožerje, njegova zasedba The Title, ki jo je ustanovil v osemdesetih, pa je bila njegov pesniški odgovor na štadionski rock Springsteena, Mellencampa in drugih. Kje bi bil Willie Nelson brez Johna Kaya? Bi Louis Armstrong sploh začel igrati, Cohen pa pisati? Bi Hemingway kdaj postal slaven, če ga ne bi navdihnil Kayev roman The Broken Settlement? Bi brez Kaya sploh obstajala Nobelova nagrada? Bi Astaire začel plesati? Kaye je bil eden prvih hooferjev, vam je to sploh znano? Igral je v filmih noir in zanje pisal glasbo. Izgubil je obe ženi. Ves čas piše.

Tega Frenku na vrtu gostilne ob Celovški nisem pripovedoval. Povedal sem mu, da sem v Stopu konec leta 1999 zasledil, da Helidon išče nove glasbenike. Poprej sem že poskusil pri Beletu, ki je tam nekje 1999 Helidon po dolgih letih zapustil in s seboj odpeljal večino najpopularnejših glasbenikov, ki so snemali zanj. Enkrat me je priporočil celo Borut Činč.

»Pri Činču si bil …« je mrmral Frenk. »Lej no, lej!«

Oktobra 1996 sem prvič snemal pri Činču. Takrat sem bil uradno že štiri leta kantavtor. Uradno pa sem se prvega akorda na kitari naučil že jeseni 1990. A-mol. Zanj je kriv Ptica Jr., gimnazijski sošolec, ki je na naš prvi gimnazijski dan sédel zraven mene v klop in ugotovil, da poleg skečev iz Monty Pythonov poznam Shadowse, Dire Straitse in Animalse, bende, ki so tudi njega nadvse veselili.

The lovestruck Romeo sings a streetsuss serenade, je s svinčnikom zapisal na klop med uro zgodovine, poleg teh vrstic pa narisal sir.

Laying everybody low with a love song that he made, sem odgovoril in tudi dorisal sir.

This is my investigation and not a public inquiry …

»Kaj vidva čečkata tam po klopi?«
»Nič, nič …«
»Zbrišita!«

Romeo_and_Juliet_cover dire-straits

Dire Straits: Romeo And Juliet in Private Investigations, foto: osebni arhiv

It’s nine o’clock on a Saturday, the regular crowd shuffles in, there’s an old man sitting next to me makin’ love to his tonic and gin … se je nekega drugega dne izpisalo na klopi, zraven pa obligatoren sir.

Moj najljubši komad Billyja Joela! sem pomislil, pa odgovoril s svojim sirom. Škoda, da nisva hranila teh risarij, lahko bi izdala knjigo o sirih.

»A vidva ne znata poslušat?«
»Nič, nič …«
»Zbrišita!«

Koga the fuck briga učna ura, če se na klopi izpisuje zgodovina popularne glasbe, sem pomislil. Zakaj hudiča nama težijo? Njihove podatke lahko izbrska vsak povprečen mulc, znati ta besedila na pamet pa ni mačji kašelj, niti katere druge živali ne. Doma sem imel kaseto Stormfront Billyja Joela, z bratrancem sva že priredila njegov Leningrad (»Victor was born in spring of ’44 …«), Piano Man pa je precej vrtel Dragan Bulič in sem imel posneto tako studijsko kot koncertno različico. Iz izposojevalnic sem takisto že vlekel CDje in jih doma presnemaval na kasete, ki so postajale potrošna roba, kot kruh; po 20 ali več na mesec sem jih porabil, ponavadi devetdesetminutnih. Podobno bratranec, ki je bil bolj trendy od mene in je z radia redno snemal najnovejše lestvice, da je bil na tekočem s hiti. To se mu je obrestovalo pozneje, v bendu, ki je v letu, ko sva s Frenkom sedela ob Celovški, dobil viktorja popularnosti.

»Lahko danes popoldne pridem k tebi?« je vprašal Ptica Jr. v glavnem odmoru tistega dne, ko je na klop pisal besedilo pesmi Piano Man. »Bom prinesel kitaro!”«
»Aha, igraš …« sem rekel.
»Orglice tudi …«
»U, kot Dylan!«
»He he …« je rekel Ptica Jr. in popoldne res prišel. Kitaro je, ker ni imel torbe, prinesel kar v roki, zavito v polivinil. Pot od Nove vasi do Lave v Celju se mi je takrat zdela dolga; kako lahko nekdo pride kar peš …? Smel je celo gor, v dnevno sobo, kar je bil redek privilegij za obiskovalce. Sedel je na kavč, si opasal kitaro in orglice in začel igrati House Of The Rising Sun.
»Poznaš?«
»Kakopak!«
»Ti ne igraš?«
»Začel sem s klavirjem, pa mi ni do teorije,« sem rekel.
»Primi,« je rekel Ptica Jr. in mi podal kitaro. »Tole je a-mol, čisto ajnfah, tule primeš …«

Pobrenkal sem. A-mol …

»Lej,« je rekel in mi spet vzel kitaro. »Poznaš to?«

In je zaigral Piano Man.

Billy-joel-piano-man

Billy Joel: Piano Man, 1973, foto: osebni arhiv

Nisem mu (še) povedal, da pojem.

Zaigral je še dve pesmi, ne spomnim se točno, kateri, pa dejal: »Moram it!«, zgrabil kitaro in izginil, ne da bi še kaj rekel. Naslednji dan sva v šoli risala samo sire. Čez nekaj časa sem ga prosil, če bi me spremljal na par literarnih večerih, ki sem jih imel v knjižnici in v Barflyju. A slutil sem že, da se bom nekoč spremljal sam, ker to pač tako bo. In ker je mamina teta, takrat še ne pokojna, ves čas govorila, da je lepo, če znaš kak inštrument.
»Ti m dala kak dinar, če boš vadu klavir!«
»Tjeta …«
»Dinar!«
»Rječ mami, nej neha s tto teorijo!«

A teorija, kar sem je znal, mi je prišla prav. Poleti 1992 sem vzel kitaro in se po sistemu tonike, dominante in subdominante najprej naučil Love Me Tender.

Elvis je spet zmagal.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.