Piše: Matej Krajnc

Mala Ignorirana knjiga/Festival IGNOR 2019

Format knjižice, “chapbooka”, ki je pred nami, je silno ličen. V prvem hipu sem dobil asociacijo na tiste stare knjižice Mikija Mustra pri Delavski enotnosti, ko so bile še landscape in nekaj posebnega, ko si jo bral. Tudi pričujoča poezija je nekaj posebnega, ko jo bereš. Če recitalov Mihe Mauriča še niste ujeli, skušajte to nadoknaditi takoj, ko se umirijo trenutne razmere, lahko pa pobrskate po internetu – na YouTubu so denimo njegova branja s predstavitev raznih revij, v katerih je sodeloval s svojo poezijo. Ljudje ga bržčas zvečine poznajo po tem, da je bil osebni asistent Tomaža Šalamuna in da je zdaj kurator Centra za poezijo Tomaža Šalamuna, tam je tudi v vsakdanjem stiku (govorimo o predkoronskih in postkoronskih časih) z živo poezijo, ki je seveda tista, v kateri prikapljajo na dan tudi dimenzije, ki jih v zbirki ni, med njimi je seveda najdragocenejša avtorjeva osebna beseda, njegova interpretacija tega, kar je zapisal. Miha Maurič bere počasi, premišljeno, pri njegovi interpretaciji je pomembna zlasti tišina, gravitacija besede, ko pade iz misli in ust v prostor in v misli prejemnika. Zato pravzaprav ni čudno, da je svojo zbirko naslovil Podivjan raznos gravitacije. Tudi ni čudno, da je opremljena minimalistično, asketsko; njegove pesmi sobivajo z oblikovanjem Jane Kumberger, umeščajo se v njene kote črt in zbirka postane tako interdisciplinarna knjižica, ki privlači na več načinov, z več ravnmi umetnosti.

In še nekaj, kar ni tako nepomembno: zbirka je butična, naklada je omejena; dvajset oštevilčenih izvodov je bilo na voljo na festivalih IGNOR in bojda so tudi srečno pošli. Kar je vesela novica v teh časih, ko je dobro, če poide vsaj en izvod pesniške zbirke, ki ji ni do “lavish” oblik in promocijskih prijemov velikih založb. Hej, in ali ni to pravzaprav oksimoron: promoviranje poezije pri velikih založbah? Te imajo zvečine cenene bestsellerje, ki jih prodajajo knjižnicam. Poezija, ki jo piše Miha Maurič, pa obstaja v dragocenih “degustatorskih” krogih, kamor moč bankovca ne seže in kjer ima veljavo beseda “per se”.

Pesmi v knjižici so naslovljene s številkami, naslovljene ali ne, odvisno od aspekta; petnajst “številk” prinaša izčiščeno lirično podobo sveta, skrbno urejeno v dvostišja ali kvečjemu tristišja, kratko in jedrnato. “mračnost zluščiš z mačeto / mrzle oči imaš / spiraš se bazično” zapiše Maurič na samem začetku, zbirko pa zapre morda še bolj povedno: “grlo / se / zapre // odvrže / govor / v molk …” Molk je torej tisti, ki zapre besedo in ki je, kot smo nakazali že zgoraj, pomemben akter v poeziji tišine. Ta tišina sicer zna zarohneti in zažareti: “žarenje zamaknjenosti / v neizprosnem cvrtju telesa”, a se vselej zaveda svojega padanja nazaj, v tiho in v molčeče.

Vsakokratna bralska interpretacija utegne med stihi v pričujoči knjižici odkriti še marsikaj; pesnik svoje pesmi pošilja v svet, da bi dobile nove obleke v bralskih mislih in predstavah. Takšno oblačenje ni vedno skladno z izvornim umetniškim konceptom, a je, vsako po svoje, prav tako umetniško in konceptualno. Zaželimo torej pesmim Mihe Mauriča srečno pot in veliko dobre tišine. Padanja v prave molke. Ubesedovanja tihih žarenj.