DESET NAKLJUČNIH PLOŠČ (1)

Nova rubrika bo v naslednjih tednih razkrila vsakič po deset naključno izbranih vinilnih plošč iz različnih zvrsti in obdobij. Vse plošče bodo iz osebne zbirke pisca, ki bo o njih zapisal nekaj kratkih stavkov. V desetih nadaljevanjih se bomo tako spomnili stotih albumov. Veseli bomo, če boste popotovali z nami! 

  1. The Dynamic Miss Sarah Vaughan (Windmill 1973)

sv1

The Nearness Of You, Perdido in No Smoke Blues … say no more! Tole je angleška različica albuma iz leta 1973 in povejte – se vam zdi, da bi dama kaj popustila od tistega davnega leta 1947, ko je bilo dokončno jasno, da bo z njo treba resno računati? Vprašanje je retorično, odgovor odvečen. Nekako tako.

2. Wilko Johnson: Ice On The Motorway (Nighthawk Records 1980/Hound Dog Records 1990)

R-1708713-1473242489-5679.jpeg

Mojster preprostega bluesovskorockovskega riffa tokrat brez matične zasedbe in tudi brez Solid Sendersov. Tudi kot solist ima precej asov v rokavu, med avtorskimi zagotovo standard All Right, ki sodi med njegove najboljše pesmi, seže pa tudi po repertoarju drugih mojstrov, med drugimi po uspešnici Raya Charlesa Leave My Woman Alone in Dylanovi pesmi Can You Please Crawl Out Your Window, ki je ostala v njegovem repertoarju do dandanes.

3. Neil Young: Everybody’s Rockin’ (Geffen 1983)

R-1500672-1420852906-9793.jpeg

Če se zmrdujete nad to ploščo, niste nikoli zares vedeli, za kaj gre v glasbi Neila Younga. Geffen je tožil, kritiki so ga zmerjali s kameleonom. A osemdeseta so bila Youngova izjemno zanimiva leta: country, rokenrol, vocoder … Desetletje je zaključil z Rockin’ In The Free World, a tule je Stray Catse peljal scat z nekaj najbolj zanimivega rockabillyja, odkar so v petdesetih tiste legende nakurile kitare v studiu Sun. In če se vam Kinda Fonda Wanda zdi throwaway, pomislite, da je imel Neil vedno tudi smisel za humor. In ne pozabite tudi, da je rockabilly vedno jemal smrtno resno.

4. Louis Armstrong: I Will Wait For You (Decca 1968/Brunswick)

R-7166593-1435213850-6928

Standarda You’ll Never Walk Alone in I Believe bržčas poznate v številnih različicah; prvega je malce pred Satchmom na vinil zapisal Elvis, malce po Satchmu pa Roy Orbison, a ko slišite starega mojstra, ki je moral kmalu zatem odložiti svoj “horn”, s številnimi bojnimi ranami na ustnicah in v glasu mogočno golčati obe pesmi, Sinatra sam stopi na stran, Frankie Laine pa tudi … In če vam je všeč film Doctor Doolitle, tisti z Rexom Harrisonom, prisluhnite Talk To The Animals. Temna različica plošče je Brunswickova, a o teh razmerjih pobarajte Wikipedijo.

5. John Prine: The Tree Of Forgiveness (Oh!Boy Records 2018)

R-11879684-1550933167-4918

Prine je šel počivat, tale plošča pa je že pred dvema letoma, ko je izšla, zvenela bodisi kot slovo bodisi kot novo poglavje. Glede na to, da je Prine po lastnih besedah takrat spet dobil avtorski zagon in se malce pozneje lotil novega gradiva, čakamo na post festum. Do takrat pa naj spregovori Crazy Bone!

6. Prince: 1999 (WB 1982)

R-125881-1363467542-7459.jpeg

Prince je dve leti po tejle plošči, svojem prvem velikem komercialnem uspehu, izdal Purple Rain in izpisal eno največjih komercialnih zgodb osemdesetih. 1982 je bilo pestro leto za ljubitelje raznovrstnih godb: leto ThrillerjaNebraske in tele plošče; vse tri so pomenile neke vrste prelomnico – Jackson komercialnega uspeha Thrillerja ni nikoli več prekosil, Springsteen je z Nebrasko ustvaril svoje bržčas najkakovostnejše songwritersko delo, Prince pa je z 1999 začel svoj vehementni, a nikoli dolgočasni pohod na vrhove pop lestvic. S corvetto ali brez nje.

7. Duane Eddy: Twangin’ The Golden Hits (RCA 1965/RCA International 1970)

R-11112730-1510098521-8946.jpeg

Dober twang nikoli ne škodi in Duane Eddy je bil eden prvih pravih kitarskih herojev v sodobnem pomenu besede. Nekateri so rekli, da je rokenrol, drugi, da je country, tretji, da je surf, a surf je bil Dick Dale. Eddy je bil kategorija zase, s slogom, ki ga ne morete zgrešiti, in če se je za ovitek fotografiral med zlatimi palicami, je za to imel prekleto dober razlog!

8. Kim Carnes: Mistaken Identity (EMI 1981)

R-368286-1430176312-7592.png

Kim Carnes je imela leta 1981, ko so jo oči Bette Davis postavile na vrh lestvic, za seboj že poldrugo desetletje dela in desetletje diskografije. In tudi po proslulih Očeh je še dosegla uspehe: s pokojnim Kennyjem Rogersom, z Barbro Streisand, solo … Vendar ostaja podoba s tegale ovitka najbolj ukoreninjena v kolektivno zavest in Bette Davis tudi ni bila od včeraj, kaj šele njena organa za vid!

9. Dean Martin: Happiness Is (Reprise 1967)

dean

Dean bi lahko mirno učil: ne podcenjuj starega boksarja! Leta 1964 je za kratek čas, a vseeno, brcnil Beatle z lestvic, leta 1967 pa je s svojo televizijsko oddajo privabljal pred zaslone mlado in staro: staro zato, ker je bil pač kul, mlado pa zato, ker je bil kul! Malce stara šola, a cigareto je znal sukati in tudi zvoka se ni bal posodobiti. Francis Albert je sledil, a mu ni tako dobro uspelo. Tale plošča ni tako koherentna kot denimo Sleep Warm, Country Style ali Houston, a nam zadostuje, da je na njej naslovna pesem in He’s Got You, ki jo Patsy še vedno drži visoko nad drugimi, čeravno Deana to upravičeno ne moti.

10. Bob Dylan & Grateful Dead: Dylan & The Dead (Columbia 1989)

R-1984949-1258511578

Redkokdaj se zgodi, da je kak album tako splošno osovražen in da sovražnost ne usahne niti po tridesetih letih po izidu. Udarjajte, udarjajte, pravijo Dylan in Deadi, a tole je še vedno eden najboljših koncertnih albumov bodisi Dylana bodisi Deadov. Morda se ne strinjate, a nikarte pljuvati – narod naš dokaze hrani, plošča pa še posebej, če si vzamete dovolj časa zanjo!

 

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.