Že v prejšnji člankih smo navedli, da so bili samostanski kuharji pravi mojstri svojega poklica. Ob vsakodnevni kuhi so ustvarjali tudi nove jedi (potica, štruklji…). Poglejmo sedaj s kakimi okusnimi pojedinami so razvajali svoje delodajalce- menihe različnih redov.
Piše: Luka Hepe
V prihajajočih prazničnih dneh se bodo tudi naše domače mize bohotile z raznimi okusnimi jedmi. Ni nobenega dvoma, da je bila velika noč tudi v srednjem veku poseben dan. Ob tej priliki so nastajale okusne in imenitne jedi. Navsezadnje so na ta dan tudi kmetje poskrbeli, da je bila pojedina bolj bogata kot običajne dni- na mizo so postregli tudi meso. Praznične dni so z bogato pojedino počastili tudi plemiči ter seveda tudi menihi v samostanih.
Samostanski kuharji so bili pri svojem delu v samostanu “polihistorji”. Ob kuhanju so se nekateri ukvarjali še z nadzorovanjem vinske kleti, pomagali so na vrtu in v sadovnjaku, skrbeli za red in čistočo kuhinjske posode in jedilnice, občasno sprejemali goste samostana in poskrbeli za reveže, ki so prišli prosit za miloščino. V obdobju, ko je bilo meso prepovedano, so tudi brez tega morali skuhati okusne jedi, sploh, če so v samostan prišli visoki gostje. V skladu z zapovedmi meniškega reda so skrbeli za zdravo in uravnoteženo hrano, čeprav so se menihi pogosto pregrešili.
Zagotovo se je hrana v času srednjega veka in v času prehoda v novi vek ter v novejših obdobjih spreminjala, toda osnove so ostale enake ali vsaj podobne. Nove kulture, ki so v evropsko prehrano prodrle po odkritju oddaljenih dežel, so vsekakor spremenile in obogatile prehrano ljudi, zato se bomo osredotočili le na tiste jedi, ki so jih pripravljali tudi v srednjem veku. V samostanih v slovenskih deželah so bile priljubljene različne juhe, ki so jih z radostjo postregli tudi na prazničen dan. Tako juhe so denimo: bučna juha s sirovimi žličniki, ječmenova kremna juha z zelenjavnim dodatkom, juha s krapovimi ikrami in kartuzijanska ribja juha (ti dve jedi sta bili priljubljeni predvsem v postnem času), koprivna in pomladna juha z različnimi zelišči. V času, ko je bilo meso prepovedano oz. v postnih dnevih so kuharji pripravljali ribje in zelenjavne jedi. Na veliki petek so tako pogosto postregli krapa z vinsko omako, kartuzijanske potočne rake, ocvrtega lipana, polže v pikantni omaki, postrvi iz doline svetega Janeza, prekajene postrvi s pehtranom, ribjo pašteto z zelišči in še mnogo več. Zagotovo se marsikdo tudi danes ne bi branil takih obrokov. Med zelenjavnimi jedi so se radi posluževali denimo ajdovih štrukljev s skuto, kruhovih cmokov z zelenjavo, nadevanih zeljnih glav, pečenega kislega zelja, zabeljene ajdove kaše in raznih zelenjavnih žepkov. Zveni vsekakor okusno!
Občasno so sicer jedli tudi solato, čeprav slednja pri menihih ni bila tako zelo priljubljena. So pa menihi toliko bolj oboževali sladice: jabolčne princeske, mandljevo pecivo, menihov jabolčni zvitek, sadni kruh, štajerski pečeni štruklji, fige z medom in še bi lahko naštevali. Večino, malenkost posodobljenih, srednjeveških receptov je vsekakor vredno poskusiti.
Prehrana v slovenskih samostanih je bila na podobno visokem nivoju kakor v preostalih evropskih deželah v srednjem veku. V njih so prav tako delali izvrstni kuharski mojstri, ki so kuhali okusne obroke in ustvarjali nove jedi. Ob duhovni vzgoji so samostani tako poskrbeli za neprestani napredek tudi na področju vinogradništva, vrtnarstva in sadjarstva. Menihi so poskušali vzgojiti in uvajati nove rastline, ki bi jih lahko uporabili za svoje potrebe. Slovenski samostani so imeli velik vpliv na duhovnost, gastronomijo in razvoj na področju pridelovanja raznih kultur na slovenskem.