DESET NAKLJUČNIH PLOŠČ (4)

V pričujoči rubriki s kupa vinilnih plošč na slepo izberemo deset plošč in ob njih zapišemo nekaj stavkov. Plošče so iz osebne zbirke avtorja rubrike in so iz različnih zvrsti, vrst, panog in godb. 

  1. R. E. M.: Eponymous (IRS 1988)

R-1529248-1226320201.jpeg

Bend je že bil pri novi založbi, a so v dogovoru s staro naredili svojo prvo kompilacijo “največjih uspešnic”, le da ni bila čisto klasična, pač pa tudi poslastica za kompletiste z alternativnimi miksi znanih pesmi in eno, ki jo je do takrat malokdo slišal. It’s The End Of The World As We Know It se dandanes precej citira na družbenih omrežjih. Michael, obraz so ti zdaj že vrnili.

2. Bruce Springsteen: Western Stars (Columbia 2019)

620607-620607-1_5da86c29a7c51_640x640r

Biti popotnik in imeti konja še ni dovolj. Rdeč gibson je korak naprej, a počakajmo, da vidimo, če bo morda po tehle zmešanih časih svoj E Street Band spet uglasil na kaj več kot na kvaziirisko veselico. Do takrat pa se ustavimo v Moonlight Motelu.

3. Simon & Garfunkel: Bookends (Columbia 1968)

main_ebdba3c6

Ko v iskanju Amerike najdeš zimo in gospo Robinson …

4. Roger Miller: Wild Child (Starday 1965)

R-6945508-1517252379-4199.jpeg

Roger je leta 1965 še užival sadove Kralja ceste, pri njegovi nekdanji založbi pa so ugotovili, da bi se tudi njegovi stari posnetki dobro prodajali. Niso dosegli razvpitosti Kralja ali novejših pesmi, so pa lep opomnik na korenine enega najduhovitejših peres Nashvilla.

5. Roy Orbison: In Dreams (Monument 1963)

R-8916017-1471398098-8749

Roy Orbison je koncept temne plati sanj razvil do potankosti in v umetniško podzvrst pop balade šestdesetih. Tole je njegova najbolj značilna konceptualna plošča iz “golden days”, ko sicer še ni bilo vedno temnih očal in docela črnega imidža, glas in kitara pa sta bila in tudi uspešnic ni manjkalo.

6. Randy Newman: Little Criminals (WB 1977)

R-495916-1479403623-6126.jpeg

Ljudje satire zvečine ne razumejo, zlasti če je res lucidna in mojstrska. A to je njihov problem in ponavadi mora satirik postati zares razvpit, da ga “dojamejo”. Randyju Newmanu so ta razmerja visela dol, povedal je, kar je imel, nato pa pisal glasbo za filme. A povedal je tako, da še zdaj udarja.

7. Gilbert Bécaud: Bécaud ’67 (Columbia/EMI 1967)

R-2945482-1571909336-3900.jpeg

Zanimiva moda je bila, imenovati plošče po letnicah nastanka. Kot bi govorile: ta hip sem tu, to je tisto, kar imam povedati. Poslušajte! Nimam pripomb: J’attends!

8. Berlin: Count Three & Pray (Phonogram/RTB 1986)

R-1747957-1345545012-8211.jpeg

Tale je licenčna – zbiralci se dandanes za južnoslovanske izdaje prerivajo in tepejo. Štejte do tri, naj vam vzame sapo. Ves pop iz 80ih ni slišati čisto zastarel, kajne?

9. The Band: Moondog Matinee (Capitol 1973)

R-1137561-1317097924.jpeg

Če ni rekli, da je tole plošča coverjev, bi se seveda zmotili. To je plošča izvedb, na novo osmišljenih; Danko, Helm, Hudson, Manuel in Robertson so se sprehodili po zgodovini in poslušalce povabili na matinejo. Potrudite se torej, da boste tokrat bolj zgodaj vstali. Chuck Berry, Plattersi, Lavern Baker, Sam Cooke, Elvis … Matinejo mirno podaljšamo v večer.

10. Aerosmith: Permanent Vacation (Geffen 1987)

R-370526-1152612547.jpeg

Well, it’s only rock’n’roll. Na tejle je razvpita Dude (Looks Like A Lady), kar pa zadeva dopust … nič kaj ne zvenijo, kot da bi počivali.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.