Skupina Center za dehumanizacijo je objavila arhivski posnetek  akustične izvedbe svojega koncertnega hita Barve. Še nikoli javno  predvajano verzijo, na kateri gostuje violinistka Naike Makuc, je zasedba posnela na snemalnem sešnu v studiu Na meji, leta 2005. Postava je bila nenavadna za tiste čase: Boštjan Imenšek (akustična kitara, spremljajoči vokal), Silvo Zemljič (bas kitara), Naike Makuc (violina) in Dušan Hedl (vokal, akustična kitara).

 “Punk je svojevrsten pridelek, in z violino se lotiti tega čudovitega žanra je bilo vsekakor izziv in veselje,” se Naike Makuc spominja snemanja. “Brez vaj, brez upoštevanja pravil in direkt na glavo v studio.  Ne vem več, katerega leta je to bilo, spomnim se studia in da smo bili obuti v copate. Spomnim se vztrajnosti, ki je v studiu človeku nikoli ne primanjkuje, v želji, da svoje glasbeno izražanje prenese na snemalni trak, ki shrani zapis v neko vizionirano relativno minljivo večnost.  In tako so zadnji dnevi tistega leta minili v znamenju akustičnega punka. Mikrofoni so naše znanje prenesli in zob časa nam je sedaj prinesel komad v posluh.”

 Boštjan Imenšek: „Kolikor se spomnim je bilo to leta 2005, 20 ali 21 decembra. Dušan je igral 12-strunsko, Nace Zaletelj akustično custom kitaro (sposojena je bila od mojega bratranca Aljoše Kovačiča), jaz sem imel svojo 6-strunsko akustično Fenderco, Silvo, bas, Naike, violino.

Bežno se spomnim, a nisem čisto  prepričan, da je bil za mešalko Mirč (Miran Perko) od Dr.Zero. Snemali smo en dan, oz. nekaj ur popoldneva. Zdi se mi, da smo posneli še Nisem sam v celici,  mogoče še Daleč je raj in  Mimo… Takrat smo imeli kar lep venček akustičnih, ki smo jih špilali. Spomnim se, da smo igrali na Kmetijski šoli v Mariboru, v klubu Max v Mariboru in na 40-ki Dušanovega brata Branka. Nekateri koncerti so bili brez Naike … Drugače je bila zelo mrzla zima s snegom. Žlampali pire in se ga po snemanju „odesili“ do amena… Dušan je odšel v hišo spat, mi3-je, Silvo, Naike in jaz smo pa spali spodaj pod studijem, ker je bil tam afterrecording party ob toplem gašperju na drva. V klubu smo lahko kadili. To da, smo se odločili, da snemamo je bila Dušanova in Naikina pobuba, ker se je ona takrat začela družit s Silvestrom.“

Silvo Zemljič: “Edino, kar imam od takrat v spominu, so neki flashbacki na snemanje, ko je bila posneta tudi ta akustična varianta pesmi Barve. Bilo je pred novim letom, med Božičem in silvestrovim. Sneg je takrat ponavadi bil. V zasedbi smo bili Boštjan, Dušan, Naike in jaz. Mislim, da smo takrat snemali tudi nekatere druge stvari, nisem prepričan. Tudi se ne spomnim, če smo snemanje dokončali. Ne vem, če nismo tole kar sami snemali, ne vem, če je bil kdo posebej za reglerji. Žal se res kaj extra ne spomnim…, jeat ga.”

Dušan Hedl: „Naike Makuc je izredna glasbenica, edina med nami glasbeno izobražena in obenem svobodnega duha. Take kombinacije človek ne sreča pogosto. Najprej smo poskusili skupaj zaigrati kar v Gustafu v Kulturnem centru Pekarna v Mariboru. Nekega popoldneva, verjetno pred kakšnim koncertom, Silvo, Naike in jaz. Seveda sva se morala midva z Naike uskladiti, preden sva začela igrati. To sva storila kar tako na klopi z akustično kitaro in violino, nisva nič dorekla,  kako bi naj igrala, kam bova šla stilsko oziroma izvedbeno. Ona je poznala pesmi s koncertov, saj sta se s Silvotom družila že kakšno leto ali dve. Mislim, da sva začela s pesmijo Daleč je raj in potem z Barvami. Spomnim se, da mi je v tistem trenutku teh praizvedb po glavi rojilo:  uh, iz tega pa ne bo nič… Tudi Naike je CZD, kot kar nekaj drugih ljudi, videla in slišala bližje eksperimentalni glasbi kot urejenemu pop art bendu. Pri vsakem glasbenem sodelovanju so takšni prvi utrinki ključni. So temelji celotnega  prihodnjega sodelovanja. V takih situacijah sem kar najbolj direkten, celo grob, neotesan, hiter in se ne obotavljam. Ne spomnim se točno, kako sem ji povedal, a bistvo, da nismo eksperimentalni free jazzerji, ki jim sicer včasih rad prisluhnem in kaj poberem od njih, če je treba, ampak, da smo navaden veseli pop art ansambel, kar je v trenutku zaobjela. Od takrat smo vsako naslednjo pesem zaigrali tako, kot je potem tudi stala. Naike je sama postavljala violinske fraze, linije, melodije, sola, vpade, ritmične poudarke in skoraj nikoli več nisem imel pripomb. Celo zadevo je dvignila na totalno drug nivo. Drugače smo dojemali naše početje, naenkrat smo več slišali v naši glasbi in ja, bolje se je slišalo, bolj urejeno. Nenazadnje je bila med nami naturščki glasbenica. Ne spomnim se točno, zakaj nismo tega izrednega projekta nadaljevali. Nisem bil v dobri koži tista leta in vse je kar teklo po nekem spletu naključij. Kot, da nisem imel nadzora nad dogajanjem okoli sebe. Sicer pa menim, da še nič ni dokončno dokončano, vključno s tem posnetkom.“