Martin Ramoveš Band: Zvok dežele

Piše: Matej Krajnc

Akord Records/Subkulturni azil 2011

mram

“Božje žlice” so bile leta 2011 nadvse dobrodušne. Če lahko o plošči Tomija Lorberja govorimo kot o potrditvi njegovega talenta in enemu od mejnikov dolgoletnega dela in opusa, je pričujoča plošča mogočen znak prihoda. Eden najboljših rockerskih debijev vseh časov pri nas, kaj vem, če ima kot tak sploh para v sodobni zgodovini zadnjih tridesetih let. Že na ovitku nas pričaka značilen Ramovešev slog, ki smo ga pozneje spoznali v številnih drugih delih, striparskih in številnih ilustracijskih, ki jih je pridajal svojim ploščam. In naslov da vedeti, da bo šlo zares: ne, tole ni Ansambel Lojzeta Slaka: Zvok dežele, torej ne bo šlo za drago Slovenijo z zelenimi dolinami in mamico, ki čaka pod Gorjanci, ampak je Zvok dežele z rockerskim bendom na naslovnici, s pošastoiziranim bendom, ki ima kaj povedati – v tej deželici ni vse v redu, ni vse prav, pa tudi njena zgodovina ni čisto nič poštimana in, hudiča, to je treba parodirati, tega se je treba lotiti s suhim, preciznim humorjem, točneje: z buldožerskim, brecljevskim, kar sta dva faktorja, ki na prvencu Martina Ramoveša in njegovega benda najmočneje izstopata. Seveda kot kreativna dela močnega in samostojnega avtorskega izraza. Tudi po kombinaciji nekdanje bratske in slovenske besede. “Bratska” plošča torej. Ker je srbohrvaščina bila odličen kombinat za pisanje ostrih rockovskih komadov. A Ramoveš zna odlično slovensko, kot bomo videli pozneje, čez leta: ne samo, da zna odlično, je eden največjih sodobnih mladih mojstrov te besede, obvlada jo, pregnetava, seka in klesti in si z njo pripravlja les. S spoštovanjem, seveda. Silnim spoštovanjem, ki velja tudi “bratski” besedi.

Ko sem leta 2011 prvič slišal tole ploščo, sem si rekel: tole bo še zanimivo, komaj čakam, kaj bo še naredil. In z vsako novo ploščo sem bil bolj vesel in navdušen. Svojo besedo in glasbo je kombiniral s stripom  in ustvaril nekaj najpomembnejših tozadevnih interdisciplinarnih del zadnjega desetletja, a i šire. Vse od konca Juge se ne spominjam, da bi strip ino muzika tako učinkovito plapolala drug z drugim. Sploh pa se še iz Juge ne spomnim, da bi kdo počel natanko to, kar počne Ramoveš.

Že v uvodni pesmi Cvetje za komandanta uspešno nastavi vse potrebno: tako komandanta Marka, eno ljubezni naše mladosti, kot “tistega” komandanta, zdaj sporno osebnost, ki je ne smeš omenjati, če nočeš izpasti kot jugonostalgik in simpatizer diktatorja, ki je bil prava ovca v primeru s sodobnimi, “demokratičnimi” politiki, ker ni bil neumen. Verjetno ga nekateri zato kljub nekaterim njegovim pomanjkljivostim še vedno spoštujemo in cenimo bolj kot vse druge manekene in sorryassovske kreature, ki so prišle za njim. Demokracija je hudič, otroci, niste ji dorasli. Dokler bo neumnost še vedno čednost, ne bo nič drugače … in ravno to je tisto, na kar opozarja Ramoveš v pesmih, kot so Zvok dežele, Čorba za ljudi, Touristic Love, Vrijeme za platonsku ljubav, Veselica in drugih, hkrati pa naslika silno intenzivno, a svojstveno sliko medsebojnih razmerij v buldožersko-ramoveševskem slogu v znameniti Zimi na Metelkovoj. Ramoveš je jebeni romantik, a ne vzemite tega dobesedno, ker vas bo ugriznilo v jezik. Tudi jaz sem jebeni romantik, pa je to hudičevo težka premisa. Še težja premisa je, ne biti neumen. To skušamo premoščati vsak dan znova. Večina pa se ne trudi, čaka, da jim bojo povedali, kako in kaj. Hej, “počasi vsakemu zmanjka sape”, če malce parafraziram Ramoveša iz pesmi Cena zajebancije. 

In Ramoveš je tudi odličen kitarist, nevsiljiv, a učinkovit in orkanovski, ko je treba. Svojega telekastra krmari kot najboljši mornar. Fak, si porečem, ko ga nekje okrog izida plošče slišim tudi v živo in se spoznava. Mutual respect. Pizda, dober telekaster. Tudi tvoj. Hej! Nek živi rokenrol!

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.