Matej Krajnc: STRAŽUN

 

Mimo Stražuna v poznem aprilu in po Cesti k Tamu
in listje se zbira v drugačnih oblikah, kot je to sicer običaj
in ne, gospa ni na vrvici, samo zdi se tako, gospa se smehlja
in se ozira, če kdo vidi … če kdo vidi koga ali kaj,

in odmigne avtobusu, ki se hoče ustaviti in jo odpeljati
in potem se gospodu strga vrečka in nekaj avtomobilov potrobi
in mogoče gre po oni strani ceste kantavtor, kdo bi vedel,
še Flere Krivostegno ne more soditi zgolj po podobi,

in poštar se pripelje mimo, kot bi se pripeljal po vrvi,
dostojanstveno se ziblje in med prsti vrti čik
in v haustoru streljaj stran vidim Toma Waitsa, kako se preteguje,
morda je on, morda “neki sasvim drugi lik”,

in na razpokanem pločniku vidim poezijo tridesetih let,
davne odtise korakov, cepetanja deklic in dečkov, ki so šli tod
s starši, starimi starši ali morda z nikomer,
objela jih je kratka jutranja mariborska megla, ki se je zleknila ob pot,

ali pa veter, ki je izgubil že preveč klobukov,
da bi lahko odločal, ali komu še kakšnega vzame …
In Stražun molči v poznem aprilu. In njegova tišina me bega,
čeprav vem, da grem samo mimo in da listje ne leti samo name …

Obiščite tudi Bandcamp!

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.