Bojan Sedmak – Imenuj zrak

Piše: Andrej Lutman

Zavod Volosov hram, Pekel, 2019.

Za razumevanje sveže pesniške zbirke mariborskega svetovljana Bojana Sedmaka se je vsaj za hip potrebno ustaviti še pri njegovi knjigi z naslovom 1000 boanov, kjer se na strani sto petintrideset pojavlja zapis Blisk in nadaljuje z: Misel je / močna, / če trese. Čemu tak odklon oziroma vrivek?

Pesnjenje Bojana Sedmaka je namreč povzročeno s tresljaji. Prav za prav je njegovo boanjenje, ki je tudi bojanjenje, vzročno-posledično povezano z dražljaji iz okolja, ki ga pesnik stalno menjuje in spreminja ter se s takšnim odnosom in svojo pozornostjo izpostavlja. Ob tem je ključen še podatek, da je Bojan Sedmak tudi glasbenik, ki s strunami in prsti prepleta besedo in glasbo. Posrednik vsega pa je prav zrak. In pesniška zbirka z naslovom Imenuj zrak je ena bolj zračnih v slovenski knjižni proizvodnji. Kako to?

Pesmi so dosledno brez ločil in velikih začetnic, mnoge se pričenjajo z ukazom: imenuj!, kar je ukaz pesniku in samemu sebi, posebej še ob pesmi s sto enajste strani: prebiti se / iz sebe / težka reč. Potrebno je zatrditi skupaj s pesnikom: pesem hoče na zrak. Pesem hoče biti ne samo izustena, pač pa tudi poslana čimdlje in čimgloblje in čimviše… In prav zrak je tisti nosilec, posrednik, ki stori, da se jo sliši.

BSImenujzrak
Bojan Sedmak Imenuj zrak, Zavod Volosov hram, 2019, naslovnica knjige

O kakovosti takšnih pesmi se ni za izrekati, saj so te pesmi uglaševalke zračnih tokov in vrtincev, ki jih njihovi smisli oziroma vsebinske gmote odzračijo v vse daljave. Pesem na strani sto petindvajset se prične s kitico: zdaj opusti imenovanje / predaj se raje objemom / s kamnom v srcu sreče / ne sprašuj zakaj naj kaj. In se nadaljuje v naslednje pesmi, kar bi se lahko sicer ovrednotilo z ugotovitvijo, da so pravzaprav vse pesniške zbirke tako sestavljene, a pri zbirki Imenuj zrak so prezračenosti še posebej izpostavljene z nanizovanjem besed, ki prehajajo iz sebe vase.

Vsekakor je ob prebiranju tako ozračenih pesmi upravičeno spraševanje, da kdaj in kako ter s čim se pesmi končajo, ko pa je zrak pravzaprav najbolj obsegajoča snov in tudi skrajno težko določljiva v smislu zamejenosti: je morda zrak tista snov pred ničem; ali po niču? In odgovori na tovrstna spraševanja so vsekakor zasebni, osebni ter začasni, a ob tem vsakič drugačni. Vsaj te tri lastnosti pa so sestavine tako imenovane čiste poezije, kar ugotavlja pesnik, založnik in pisec spremne besede Robert Titan Felix, in obenem zagotavlja, da se ji je vredno približati na vsaj en vdih.

In še začetni vrstici pesmi s strani sto petnajst: imenuj pesem / po zadnji besedi…

Andrej Lutman

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.