Nikogar ne boš v nič prisilil,
če te ne vidijo,
te pač ni
in glava
te še naprej peče od panike,
dvignjene ali spuščene roke
ne naredijo nobene razlike,
ker nisi Mojzes,
ko haluciniraš
krožen zaključek živčnosti
in kako in kdaj in od česa
se kristalizacija zgodi
medvedom in volkom in vsem, ki so
tako zelo alfa,
da koncept prevlade popolnoma izgine
v postmodernističnem šumenju
je zdaj moj problem
in vse moram preliti s težko barvo,
da se bo lepila in lezla
povsod, kamor ji ni namenjeno,
ker tam jo hočem,
ker tam je največ prasketanja
o opombah
in vse hočem premostiti, a nimajo bregov,
ne levega ne desnega
in zagotovo nimajo nobenega kamna vmes
in kdor primerja
ptičja strašila z zemljo pod njimi,
je heretik, ki si zasluži
nikoli vedeti, kako je ljubiti,
čeprav se samo to vprašujoče nevedenje
proizvaja in preobrazuje
v njegovih možganih
in biti jezen je patetika,
oči se že zavijajo nazaj k ostrenju
lastne resignacije,
bodimo
akademski in racionalni,
prosim, bodimo mirni,
kako bomo drugače
izvedeli kaj
o bivanju
in rada bi trzala,
dokler ne zaspim
ob petih zjutraj,
ker tako vsaj vem,
da nisem sprejela
vse te komparativnosti
in prošenj o videnju
in res,
res,
res
rabim tisto barvo,
da jo polijem
čez ves ta šum.