Štedilnik, pečica, mikrovalovka, sekljalnik, sokovnik, mikser in še bi lahko na dolgo in široko naštevali. A se sploh kdaj vprašamo koliko takšnih in drugačnih pripomočkov nam olajša vsakdanje delo v kuhinji? Če smo iskreni- najbrž ne. Toda kako so se lotili kuhanja v srednjem veku, ko vseh teh pripomočkov ni bilo pri roki?

Piše: Luka Hepe

V naših deželah se v izvorni različici žal nobena srednjeveška kuhinja na gradovih ni ohranila v celoti, zato lahko o njenem videzu in funkcionalnosti sklepamo le s pomočjo opisov in dejanskih najdb. Je pa dejstvo, da je bila v gradovih in tudi v kmečkih prebivališčih kuhinja izjemno pomemben prostor. V nekaterih kmečkih hišah celo osrednji prostor, saj je ob pripravi jedi omogočala tudi ogrevanje v zimskih mesecih. Ostanki najstarejše grajske kuhinje na naših tleh so bili odkriti v gradu Šalek pri Velenju. V nasprotju s pričakovanji so bile grajske kuhinje skromne, z le malo opreme. Na nekaterih manjših gradovih, kjer je bila stiska s prostorom, so celo kuhali v dnevnih prostorih, z uporabo kamina. Pri pripravi hrane so si pomagali z različnimi pripomočki, kot so ražnji in rešetke. Srednjeveški kamini so bili preprosta odprta ognjišča na tleh, dim iz prostora pa so preko posebne tuljave odvajali z napo. V 14. stoletju so že začeli uporabljati lončene peči, s katerimi so lahko ogreli več prostorov hkrati.

Odprto ognjišče je bilo edini način priprave hrane na gradovih, zato je nemalokrat prišlo tudi do požarov. Kuhinje z odprtim ognjiščem so bile razširjene vsaj do 18. stoletja. Kadar se je oblikoval poseben prostor za kuhinjo, je bil ta strogo ločen od preostalih bivanjskih prostorov graščakov, saj so v kuhinji delali služabniki, ki niso imeli stikov z gospodo.

S

Popis inventarja iz starega Loškega gradu iz leta 1321 nam razodene, da je bilo na slovenskih gradovih in dvorih v kuhinjah do 14. stoletja skromna oprema. Na Loškem gradu so tako ob popisu našli en polomljen in tri cele kotliče, dva sekača, železen in kamnit možnar, novo in staro rešetko ter skledico. Popis kuhinje z Vurberka iz leta 1525 nam sporoča, da se kuhinjska oprema vse do 16. stoletja ni bistveno spremenila in je ostala skromna, saj so tam našli železne koze za ognjišče, štiri sekače, kositrni pladenj, deset kositrnih krožnikov, razne ponve, zajemalke ter še nekaj manjših pripomočkov (raženj, rešetke, možnarje, pokrovke, sklede). Za pozni srednji vek je bila značilna kuhinja iz počrnjenega prostora s tlemi. Običajno sta bila na vogalu kamin in ognjišče. Kuhinjska posoda je bila povečini iz železa. Ohranjene listine pa nam sporočajo le skope informacije o kuhinjah na slovenskih gradovih, kar omenja tudi znani raziskovalec gradov na našem prostoru Ivan Stopar: »Na žalost pa iz naših listin ne izvemo ničesar o ureditvi kakšne kuhinje, posebnostih ognjišča in morebitnem pohištvu …«

Večji gradovi so imeli ob kuhinji še druge prostore za hrano, denimo prostor za peko kruha. V kaminih je bilo težko speči kruh, zato so oblikovali posebne krušne peči, ki so stale na prostem. Nekatere izmed teh so imele še kolesa in so bile premične. Podobno kot za svinjake in stranišča so tudi za take krušne peči veljala posebna pravila. Lastniki so morali poskrbeti za požarno varnost, krušne peči pa so morale stati vsaj 3 metre stran od ograje. V srednjem veku so z radostjo uporabljali metodo dimljenja mesa, predvsem kot enega izmed uspešnih oblik konzerviranja hrane. Za dimljenje mesa so imeli poseben prostor, ki je bil na manjših gradovih podoben črni kuhinji iz podeželja. Na večjih gradovih pa so imeli za to namenjeno posebno dimnico, kjer se je nahajalo samostojno kurišče, v stene pa so bili pritrjeni drogovi, na katere so obešali meso. Dim se je po ozki tuljavi vil navzgor in opravljal svoje delo. Poseben prostor so bile tudi ledenice, ki so bile večinoma v bližini grajskih postojank. Kjer je bilo to mogoče, so v pobočje izkopali globoke jame, ki so postale naravne ledenice. Na Krasu so za te namene uporabili kar kraške jame. V ledenicah so shranili od drugod pripeljane klade ledu (npr. iz jam na Trnovski planoti), ki so pomagale pri shranjevanju pokvarljivih živil.

 Na gradovih so ob plemičih živeli še služabniki, ki so poskrbeli, da je vsakdanje življenje gospode teklo brez težav. V poznem srednjem veku so služabniki v kuhinji dobili specifične vloge in naloge. Senegal je bil zadolžen za nadzor nad glavno jedjo, njegovi pomočniki so gostom za mizo postregli s pripravljeno hrano. V nekaterih primerih je moral služabnik pred svojim gospodom narezati meso in s tem dokazati, da je dovolj pečeno. Postrešček je ob prihodu sprejel goste in jih pospremil k jedilni mizi. Glavni služabnik je skrbel za pijačo in poskrbel, da so gostje pili primerno kakovostno vino k določeni jedi. Eden izmed služabnikov je skrbel za jedilno sol in za pribor med obroki. V poznem srednjem veku, ko se je kuhinja že ločila od ostalih bivalnihh prostorov, je hrano pripravljal glavni kuhar, ki pa se je le redko srečal z gosti pojedine.

Do poznega srednjega veka se je pri obedu kraljev, plemičev in tudi nekaterih bogatih meščanov izoblikoval točno določen ritual, ki je določal, kako je potekala pojedina. Sprva so služabniki prinesli odišavljeno toplo vodo, v kateri so si gospodje umili roke, nato so se gostje po natančno predpisanem redu posedli za dolgo mizo. V drugem koraku so služabniki na mizo prinesli pribor, kozarce, jedilno sol in kruh. Šele nato so sledile prve jedi. Tisti, ki so si to lahko privoščili, so poskrbeli tudi za živo glasbo: v ozadju so pomirjujoče melodije igrali z violinami in harfami. Po koncu pojedine so si znova umili roke ter se za bogato obloženo mizo zahvalili Bogu in gostitelju.

 

[