Kvinton & Borut Gombač: Balade na bledečih tleh

Piše: Matej Krajnc

Akord Records/Subkulturni azil 2010

kvint

Spominjam se, kako sem bil ob izidu vesel te plošče in šel o njej nemudoma pisat! Minilo je skoraj deset let in te pesmi še vedno živijo, čeprav Kvintonov ni več. A tale zvočni zapis je ostal eden najmogočnejših sodobnih opominov na simbiozo poezije in glasbe, na izrazno moč in interpretacijo, ki jo ta povezava zmore, sploh ker so že leta 1956 na glas pametovali, kako rock ni sposoben ničesar pametnega. Slovensko (popularno)glasbeno izročilo pa ima tesne povezave s poezijo že od vsega začetka; od prvih besedil za popevk, ki so jih pisali pesniki, in festivala Slovenska popevka, ki je bil tudi v znamenju pesnikov, ne samo na začetku, pač pa tudi pozneje, v sedemdesetih, o čemer pričajo tudi Kvintoni s svojo majestetično minimalistično izvedbo Sepetovega in Ježkovega Pisma za Mary Brown. A o tem kdaj drugič. Tokrat se družimo z zgodbami slehernic in slehernikov, z zgodbami ljudi, ki jih malokdo opazi, s pesniško empatijo in mojstrstvom prelivanja v verze tistih koščkov sveta, ki ostanejo običajno neopaženi. Za Boruta Gombača ni nobena zgodba tako skrita, da je ne bi upesnil, nobena usoda tako spregledljiva, da bi ne bila vredna pesniške besede. Zato ni vprašanje, ali vsi ti ljudje iz pričujočih balad obstajajo v resničnem svetu ali zgolj v pesniškem? Obstajajo v obeh, tako ali drugače, v pesniškem še posebej zelo konkretno. Kvintoni dokazujejo, da se jih še kako sliši tudi v glasbeni dimenziji. In navsezadnje je to v solistični obliki v zadnjem desetletju in še kaj dokazoval tudi Tomi Lorber, ki je takisto zvest uglasbljevalec Gombačeve poezije.

A treba je upoštevati še posebno dimenzijo pričujočega albuma: pesmi so bile namreč napisane za Kvintone, za njihovo glasbeno zgodbo in njihov slog. Kot je povedal sam avtor poezije: “Nikakor ne gre le za tako imenovano uglasbeno poezijo, ampak za organski preplet verzov in glasbe. Pričujoči cikel se namreč v veliki meri navezuje na glasbeni izraz Kvintonov, tako tematsko, kot ritmično in zvočno. Zvočna komponenta balad je pisana na kožo hrapavemu baladnemu glasu pevca in vodje skupine Marjana Boneta.” Pomemben podatek, ki seveda drži, takoj ko podrobneje prisluhnemo pesmim. Pomemben podatek je tudi, da Kvinton niti pomotoma niso klasičen rockovski bend, ki bi ga lahko popredalčkali v “zvrst”. Ni tip benda, ki bi vihtel pesti na Pivu in cvetju. Kritiki so bend naposled umestili nekam med rock, alternativni rock in ljudsko glasbo, torej folk. Komponenta ljudske glasbe (tudi svetovnih ljudskih godb) je pri glasbi Kvintonov ključna; ne na tak način kot pri Kreslinu/Malih bogovih, gre za nekolikanj bolj “waitsovske” prijeme – nekje med Waitsom, bluesovskim rockom in šansonom, če bi že morali opredeljevati. Bone se s svojim značilnim glasom v Gombačevih zgodbah počuti izjemno dobro – od Hromega Jošta do Smetiščnega Vilka niti enkrat ne pomislimo: tule bi pa lahko naredil drugače, tule je pa premalo ali preveč hrapav, tule se pa nekaj gre … Ne, prepričljivost interpretacij popolnoma podpira Gombačevo izjavo: album je ukrojen za Kvintone in težko si tudi predstavljamo, da bi se teh pesmi lotil kak drug bend pri nas. Te pesmi, točneje: ta ciklus potrebuje Kvintone, kot nekatere Gombačeve zgodbe, denimo Bezgov tuš potrebujejo Lorberja. In ko zdaj znova poslušam tematsko in zvočno sklenjenost pričujočega albuma, sem prepričan, da so te pesmi našle svojo špiljo, iz katere jih ne bo moč tako hitro izbezati. Zasedba Bone-Podgorelec-Koren-Bračko-Mešič-Belšak poleg glasu, kitar, (kontra)basa in bobnov premore tudi harmoniko, tamburico, mandolino in harmonij. In da ne bo pomote: to je harmonika za empatijo, ne za plesanje po mizah. Kvintone pogrešamo.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.