Eden izmed namenov reševanja spora s pomočjo mediacije je prav v tem, da se ljudem omogoči, da prosto spregovorijo in so slišani glede stvari, ki so pomembne njim samim in ne sodišču.

Piše: Ana Auer

Mediator mora dati strankam prostor, da izrazijo svoje interese, želje, potrebe in skrbi ter, da se ob tem počutijo slišane.[1] Idealna mediacija oziroma idealni mediator je torej tisti, ki stranki motivira in pripravi do tega, da sta pripravljeni prisluhniti ena drugi ter razumeti želje, potrebe in interese nasprotne stranke ter bistvo tega, kar želi nasprotna stranka povedati.[2] Šele potem, ko bodo imele stranke občutek, da so bile slišane in razumljene (tako s strani mediatorja kot nasprotne stranke) glede vseh stvari, ki so jih želele povedati in predvsem glede stvari, ki so njim pomembne, bodo namreč pripravljene na prilagajanje, popuščanje ter iskanje skupnih rešitev.[3]

Skupna rešitev je tako posledica medsebojnega popuščanja in prilagajanja strank, popuščanje in prilagajanje pa je rezultat tega, da so bile stranke slišane in razumljene glede stvari, ki so njim bistvene. Takšno skupno rešitev bodo stranke praviloma bolj spoštovale kot rešitev, ki je bila vsiljena s strani nekoga tretjega, na primer sodnika.

Ljudje namreč radi ostanemo gospodarji svoje usode ter odločitve, ki jih sprejmemo sami, bolj upoštevamo in izvršujemo od tistih, ki jih moramo izpolniti, ker nam je tako zapovedal nekdo drug. Napačno je namreč mišljenje, da je stranka s tem, ko je vložila tožbo na sodišče, sodišču absolutno prepustila reševanje svojega spora, saj stranke pogosto v iskanju pravice vložijo tožbo kot edino preostalo možnost oziroma edini izhod v sili.[4]

Ob izpostavljanju mediacije kot hitrejšega in cenejšega postopka se premalokrat izpostavlja tudi dolgoročnejša in stabilnejša rešitev, ki jo lahko stranke dosežejo v mediaciji. Prav tako ni zanemarljivo, da je polje možnih rešitev precej večje in širše kot v sodnem postopku, kjer je sodišče vezano na tožbeni zahtevek.

Kako široko in kreativno je lahko polje možnih rešitev, lepo ponazarja znamenit primer s pomarančo. V sporu, v katerem se dve stranki kregata za pomarančo, bi jo sodnik v sodnem postopku prisodil le enemu, arbiter v arbitražnem postopku bi pomarančo razdelil na pol, v mediacijskem postopku pa bi mediator vprašal stranke, zakaj potrebujejo pomarančo, in tako izvedel, da ena potrebuje pomarančno lupino za izdelavo peciva, druga pa pomarančno sredico za pomarančni sok.[5] Stranki bi lahko tako sprejeli dogovor, da ena dobi sredico, druga pa lupino in obe bi bili z izidom zadovoljni. V sodnem postopku takšna rešitev ni možna in posledično bi ena stranka vedno ostala nezadovoljna.

Na koncu je treba omeniti še prepričanje, da bi naj bila mediacija nekakšna nova metoda mirnega reševanja sporov. Omenjeno ne drži povsem, posebej če pogledamo zgodovino reševanja sporov in konfliktov. Gre v bistvu za vračanje k prvotnim načinom reševanja sporov. Mediacijo so poznali že stari Rimljani, na Kitajskem pa je na primer mediacija kot glavna metoda reševanja sporov poznana že iz časov filozofa Konfucija, ki je zagovarjal stališče, da spora ni mogoče rešiti z avtoritarno odločitvijo, temveč le z moralnim prepričevanjem in dogovorom.[6]

Ta miselnost oziroma filozofija še danes sovpada z vzhodnjaškim načinom gledanja na konflikt, ki se precej razlikuje od zahodnjaškega, saj verjame, da lahko konflikt vedno le upravljamo, ni ga pa mogoče razrešiti, saj v življenju ne obstaja idealno ničelno stanje konflikta, temveč se konflikti z upravljanjem lahko le stopnjujejo ali umirjajo.[7]

Nasprotno v zahodnjaški kulturi konflikti veljajo za nekaj slabega, nezaželenega, nekaj, čemur se je treba na vsak način izogniti. Situacija, ko se posamezniki znajdejo v konfliktu ali celo na sodišču, je za posameznike pogosto sramotna. Ker pa so spori in konflikti sestavni del življenja in se jim ne moremo izogniti, je omenjeno gledanje napačno. Spore in konflikte moramo zato vzeti kot nekaj, brez česar nista mogoča napredek in razvoj. Če namreč »vsi vlečemo v isto smer, to pomeni stagnacijo razvoja, harmonija brez konflikta pa preprečuje napredek.[8] Navedeno misel je potrebno imeti vedno pred očmi, ko govorimo o pravem namenu in o smislu mediacije.

Kadar namreč posamezniki (s pomočjo mediatorja) znajo konflikt, ki naj bi bil nekaj negativnega, obrniti v priložnost za izboljšanje odnosa, torej nekaj pozitivnega, je dosežen pravi smisel mediacije. Pravi smisel mediacije je torej v tem, da stranke med seboj konstruktivno komunicirajo ter po sporu med seboj še naprej sodelujejo oziroma imajo dobre odnose, za razliko od sodnega postopka, v katerem stranke po končanju postopka medsebojne odnose največkrat prekinejo.[9]

Mediacijo lahko v tem smislu razumemo tudi kot način spodbujanja kakovostnih odnosov med ljudmi.[10] Navedeno se seveda sliši precej idealistično in v praksi žal ni vedno izvedljivo, pa vendar sta smisel in namen mediacije dosežena že, če so dosežene vsaj nekatere izmed navedenih komponent.

 

[1] M. Iršič, MEDIACIJA (2010), str. 138.

[2] T. Sekirnik, Kaj vpliva na uspešnost mediacije v sodnih sporih?, v: Podjetje in delo, XXXIV (2008), 2, str. 295.

[3] N. Weber, G. Jenko, Zadovoljstvo tudi ob neuspešni mediaciji, v: Pravna praksa, št. 18 (2012), str. 15.

[4] N. Betetto, Najpogostejše zmote o sodišču pridruženi mediaciji, v: Pravna praksa, št. 34 (2009), str. 7.

[5] M. Šetinc Tekavc, MEDIACIJA, SPORAZUMNO REŠEVANJE SPOROV V TEORIJI IN PRAKSI (2002), str. 26.

[6] M. Šetinc Tekavc, MEDIACIJA, SPORAZUMNO REŠEVANJE SPOROV V TEORIJI IN PRAKSI (2002), str. 17.

[7] Društvo mediatorjev Slovenije, MEDIACIJA V TEORIJI IN PRAKSI, VELIKI PRIROČNIK O MEDIACIJI (2011), str. 26.

[8] Cel odstavek povzet po: Društvo mediatorjev Slovenije, MEDIACIJA V TEORIJI IN PRAKSI, VELIKI PRIROČNIK O MEDIACIJI (2011), str. 25-26.

[9] N. Weber, G. Jenko, Zadovoljstvo tudi ob neuspešni mediaciji, v: Pravna praksa, št. 18 (2012), str. 15.

[10] R. A. Baruch Bush, J. P. Folger, OBLJUBA MEDIACIJE (20120), str. 37.