Piše: Matej Krajnc
Jebat ga, treba je pošteno priznat: pri dvainsedemdesetih je Tomaž Domicelj še vedno sila, ki lahko igra več ur, ne da bi mu pri tem zmanjkalo tal/strun pod nogami/rokami. V časih, ko pol mlajši ne zmorejo več kot poldrugo uro spraševanja: “Kje so roke?”, on odgovarja: “Roke so na strunah!” Na kitari, ki jo je že davnaj in v več pesmih ustoličil kot nekaj najbolj trajnega, nekaj, kar previhari vse osebne viharje, denimo leta 1969 v pesmi Fant s kitaro ali pa leta 1977 na Slovenski popevki, ko je zapel pesem Moja kitara in ji na stran B istoimenskega singla pridodal lastno “Hasanaginico” Mlada Anka, “v sedemosminskem taktu,” kot ga slišimo razlagati na koncertnem albumu Tomaž v živo (ZKP 1977).
Tomaž Domicelj je posnel prvi slovenski kantavtorski EP, še preden je Tomaž Pengov posnel prvi slovenski kantavtorski LP. Kot kitarist se je dokazoval na slovenskih in jugoslovanskih festivalih in si ugled enega najboljših bluesovskih kitaristov bivše države zagotovil že pred prvimi solističnimi “pop” uspehi. Na televiziji je z dvanajststrunsko kitaro med drugim izvajal prepeve Dylanovih in Donovanovih pesmi, leta 1969 pa z že omenjenim avtorskim EPjem Srečanji še na vinil zapisal to, kar se je takrat šušljalo po kitarskih krogih: da v njegovih rokah ne pleše zgolj bottleneck, pač pa tudi besede. Kot slovenst je diplomiral iz besedil slovenskih popevk, kar je pomenilo, da do potankosti pozna tudi pop sceno, ne zgolj kot “kitarist v ozadju” z Majdo Sepe ali kot gromeči slajder na festivalih Boom, pač pa tudi sicer; da ve, kako napisati melodijo, ki se bo prijela, z besedilom, ki bo lahko vsesplošno, magari tudi ljudsko, a ne banalno; vselej bo tudi pičilo in dalo misliti. Takšna je denimo Stara mama iz leta 1972, ki velja za eno njegovih prvih ponarodelih črnohumornih satir, čeprav je na videz poskočna popevka.
Tri leta pozneje je bil prvič nagrajen na Slovenski popevki, festivalu, kamor so sprva sprejeli njegovo pesem, njega pa ne. Ampak a si predstavljate, da bi Vem, da danes je srečen dan pel denimo Braco Koren? S to pesmijo je tudi uvedel svoj letošnji peti akustični večer v Križankah, tokrat ne na Peklenskem dvorišču, ampak v Preddverju, ki sicer ni tako intimno, je pa v trenutnih razmerah bolj priročno. Znani uvod je zadonel čez preddverje in napovedal začetek zanimivega popotovanja skoz nekatere znamenite in nekatere bolj skrite Domiceljeve glasbene pokrajine.
Koliko “Tomažev v živo” sem videl? Težko preštejem. Videl in slišal sem ga v prepotenih klubskih okoljih, z Avtomobili, Projektom Triglav, v intimnih okoljih atrijev, pa manj intimnih prostorih dvoran … Najino poznanstvo traja od leta 1988, ko pa sem v devetdesetih prišel študirat v Ljubljano, sem v njegovi trgovini Dots Records imel skorajda preužitek. Spominjam se različice Srečnega dneva, ki ga je zaigral na najinem skupnem špilu na Kongresnem trgu leta 2000, pa tudi pesmi Prišla je kot pomlad, ki sva jo zaigrala v Izštekanih leta 2004. Čemu zdaj ti osebni memoari? Ker je bila tudi njegova “Peta akustika” zelo intimna, četudi morda ni bilo videti tako s tistim velikim odrom in dvoriščem.
Sanjava je pesem, ki sodi med njegove novejše, napisal jo je za soprogo in po Srečnem dnevu je pripravila teren za pester repertoar. Rad bi vedel, kaj resnično hočem je t. i. “deep cut”, kakršnih je v Tomaževem repertoarju kar nekaj in jih na svojih “akustikah” rad privleče na dan; najdete ga na albumu 48 (1979), kjer sta tudi Jamajka in Slovenskega naroda sin, pesmi, s katerima se je dokončno zapisal v kolektivni spomin poslušalstva, ne glede na to, o kateri generaciji govorimo. A ker so njegove “akustike” prostor za globinsko raziskovanje repertoarja, so velike uspešnice ponavadi zgolj znamenja ob poti, usmerjajo nas na manj znane stezice, ki jih je vredno odkrivati. Okej, Sveti Peter z albuma Človek v ogledalu (1992) je bil na Stopovi lestvici, pa bržčas ni treba posebej razlagati, da je že pred dolgimi leti prepesnil Seegerjevo Where Have All The Flowers Gone in iz nje naredil uspešnico Kam so šle vse rožice (Bogdana Herman, še vedno pomniš tudi ti, ker si bila zraven!), tisti bolj posvečeni pa s(m)o trznili z ušesom, ko je ob iskanju Dunlopove trzalice na svojem petem akustičnem večeru v Križankah napovedal Loški grad, sicer staro irsko pesem Carrickfergus, tragično lamentacijo starca, ki bi se rad vrnil domov, a ve, da se to ne bo nikoli zgodilo. Pesmi ni zgolj prepesnil, spremenil jo je v osebno zgodbo, ki jo je na odru tudi vsaj približno orisal, a ko je pesem po manjših tehničnih težavah – vmes je odigral uspešnico Življenje je lepo – zaigral v prvem polmraku Preddverja, se je slišalo, kako pomembna je zanj ta pesem. Glas, sicer gromoven, je postajal krhek, intimen, izgubil se je v besedah, ki še po toliko letih (tudi to pesem je posnel leta 1992 na album Človek v ogledalu) odmevajo neznansko boleče in intimno, sploh tisti verzi, v katerih priznava brezkompromisno ljubezen, ki je ne zna in zmore pokazati, in ko si nato želi, da bi “šel poleti, ko bo spet v cvetju Loški grad”, je krog zaključen … Računi so poravnani in čas je, vsaj na koncertu, za nekolikanj bolj aktualne teme, denimo za balado Jože in Janez, “alegorijo zdanjih in nekdanjih časov”, ki po sedemindvajsetih letih ni izgubila niti trohice sporočilnosti in aktualnosti, nasprotno, pridobila jo je. Dva brata, en partizan, drug domobranec … kako znano, bi dejali, a še zdaleč ni tako. Zlasti dandanes ne in tudi imeni nista naključje. Pesem je Domicelj izdal na EPju Preprost človek, ki je bil leta 1993 prvi EP na “zgoščenki”, ki je izšel pri nas; tega formata si takrat nihče ni upal izdati: album na CDju in kaseti – to je bilo okej, a EP se je v devetdesetih zdel preživet, premalo za “entertaiment dollar”, zato je Tomaž seveda izdal še enega in pozneje, ko se je zdel še bolj preživet, še enega (ki je bil pravzaprav bolj mini-album). A ti EPji so za slovensko glasbeno zgodovino dragoceni; ne le, da na njih najdete Jožeta in Janeza, pa pesem s festivala MMS Afrika, mama Afrika, pač pa tudi (na drugem) njegovo edino studijsko različico balade Prišla je kot pomlad, ki jo je sicer pel pokojni Dominik Trobentar z Dvanajstim nadstropjem tam davnega post-hazardovskega leta 1984.
Tomaž Domicelj je na svoje akustične večere v Križanke vedno povabil kakšnega gosta, ki je s svojim prispevkom obogatil zvočno podobo pesmi. Lani je prišel Coto, letos Jure Tori, ki ga tudi ni treba posebej predstavljati. S svojo harmoniko je za začetek prispeval k venčku pesmi o Meri, ki je Domicelja spremljala dolga desetletja, od leta 1980 pa tja do 2002. Štiri pesmi o Meri so se spojile v domiseln “medley”, nekakšen mini Bildungsroman, čeprav je vmes Tomaž gospodično pokončal. Hej, Meri, Meri se je vrnila, Mrtva Meri in Spomin na Meri so pesmi, ki učinkovito zašpilijo zgodbo o njej, ki ji je Domicelj že leta 1980 prigovarjal: “vsaj enkrat vase se ozri”. V Spominu na Meri jo čaka poslanski stolček, ukrojena je iz pravega testa. Ali morda: bi jo lahko čakal poslanski stolček? V dandanašnjih političnih časih je dovoljeno vse, “v imenu ljudstva” pa je zgolj še floskula, ki ima na sebi znak za evro … ali dolar, kar vam je ljubše. Gost Jure Tori je nato sam izvedel pesem Jutranji svit, še prej pa je Tomaž na njegovo glasbeno podlago odreciriral pesem Rudija Medveda Najlepša si. A to je bil zgolj začetek igranja v dvoje, ki se je zašpilil v ponarodelo uspešnico Slovenskega naroda sin, vedno vrhunec takih večerov. Vmes pa: hej, don’t ask. Be there! (smeh).
Tomaž Domicelj se je v svoji karieri preizkusil na domala vseh slo in jugo festivalskih odrih. Omenili smo Slovensko popevko, pa MMS (kjer je svojčas razen Afrike pel tudi Na morju ni nič več lepo, pa Sol in Anamarija), uspehe pa je dosegal tudi na Festivalu narečne popevke, v začetku osemdesetih s Kamionarjem, ki ni smel umanjkati, kot tudi ne Bog me še ne mara, popevka, s katero je nastopil leta 2001 in si s Frajkinclari delil nagrado za najboljšo skladbo po mnenju strokovne žirije. Zgoraj smo omenjali bluesovske podtone: Jane Weber, ki je koncert napovedal, je omenil staro pravilo bluesmanov, da se ob nedeljah ne igra bluesa, ker je hudičeva muzika, kajpak. A hej, fuck it, T. D. jih ima na pretek: Špricer blues, Blues na deževen dan, Gospod direktor … Z Bluesom na deževen dan je Domicelj kot kitarist v sedemdesetih sezuval Jugoslavijo, zdaj pa naj bi ga nekakšna nedelja odvrnila od bluesa? Smešno.
Trda tema je bila, ko se je končalo. V slutnji šeste akustike (ali morda “prve elektrike”) in pravzaprav, na srečo, brez “korone” v zraku; nanjo smo pozabili, ker tako pač zapoveduje moč glasbe. “Ni mi mar bolečin, z njimi živim …” poje Domicelj v svoji najbolj znani pesmi, kar se je izkazalo za resnico tudi ta večer. Z virusom, karkoli že je, bomo pač živeli, kot živimo z mnogimi drugimi virusi. Hujši je seveda virus razkroja družbe, ki se dogaja na vsakem koraku, pa mu nihče ne ponudi maske in razkužila. A za to imamo večere v Križankah. In blues, ki prav na nedeljo še toliko mogočneje udarja. In rock. “Dejmo jih … na gobec!” Seveda Tomaž še zdavnaj ni povedal vsega. Dandanes težko je postati heroj? Well … In če mu niso prišle do živega vse druge pizdarije, mu tudi korona ne bo. Zapomnite si, kar vam pravim! On je letnik 48!
Dravlje, 6. 7. 2020
P. s.: uradnga programa je konc, zdej gremo pa blues špilat …