Tomaž Lapanje DEKLEVA: ZELO KRATKE ZGODBE

Piše: Marija Švanjcer

ZELO KRATKE, VENDAR SPOROČILNO BOGATE ZGODBE

Tomaž Lapajne Dekleva_Zelo kratke zgodbe_naslovnica
Tomaž Lapanje Dekleva: Zelo kratke zgodbe, Kulturni center Maribor 2020

Tomaž Lapajne Dekleva, slovenski gledališki ustvarjalec, ki se posveča sodobnemu gledališču ter je avtor več objavljenih in uprizorjenih dramskih besedil, proze in poezije, je pri Kulturnem centru Maribor v zbirki Frontier, Proza objavil knjigo z naslovom Zelo kratke zgodbe (2020). Grafično zasnovo je pripravil Peter Dobaj, ilustracijo na naslovnici, podpise oseb z različnimi imeni,  pa je oblikoval Matjaž Gert.

Zelo kratke zgodbe je avtor razvrstil po abecednem redu – izbral je številna ženska in moška osebna imena. Najkrajšo zgodbo si je zamisli kot en sam stavek, najdaljša pa obsega približno stran in pol.

Pisec se loteva  človeških nravi, človekovega položaja v današnji družbi, individualnih usod in tudi bolj splošnih tem. Njegove osebe skušajo  nekaj napraviti in postoriti, prizadevajo si, da bi svojemu življenju dale smisel, vse prepogosto pa se jim primeri, da svojih želja, sanj in hotenja ne uresničijo in samo životarijo ter tratijo čas. Pisatelj slika medčloveške odnose, včasih ne kdo ve kako prijazne (moškemu, ki mu je bilo ime Vid, so se ljudje posmehovali, saj je bil slep in torej ni imel vida), tudi narava zna biti kruta  (Paula si je zaželela leteti kot prič, zato so jo ptiči dvignili pod nebo in ženska se je zatem raztreščila na tisoč kosov, na tleh je ostal velik madež krvi in mesa, ptiči so ostanek pojedli in Paule ni bilo več), spet drugič je v njegovih zgodbah marsikaj nekako prijazno, toplo ter izpolnjeno z razumevanjem in naklonjenostjo.

Lapajne Dekleva je kritičen do dogajanja v družbi: od potrošniške miselnosti in zagrizenega podjetništva do predajanja družbenim omrežjem, igranja računalniških igric in podrejanja pametnim napravam. Ponorčuje se iz modernega zapisovanja dvojnic s črticami, pravniške latovščine, praznih besed, gostobesednosti in absurdnega početja. Pri Rajku, ki je bil ribič, poučno navede številne vrste rib, od barjanske kapelje in belice do sive tolstolobike in velike nežice. Rajko je prizadevno ribaril, rib je bilo na pretek, sreče pa mu ni uspelo uloviti.

Avtor nas opozarja, da je med življenjem in smrtjo le tanka črta. Večkrat zapiše, da je kdo kaj počel do smrti, marsikdo je tudi ohranjal vero v posmrtno življenje, ko pa je prišla matilda, je bilo vsega enkrat za vselej konec, tako smiselnega kot nesmiselnega ravnanja in vsakovrstnih dejavnosti.

Do svojih, po abecedi razvrščenih osebkov je Tomaž Lapajne Dekleva prizanesljiv, včasih pa nagajivo in hudomušno kritičen, saj ti počnejo vse mogoče in v svojem početju gredo tudi v skrajnosti. Oriše jih z besednimi igrami, domiselnimi obrati in paradoksi, ponuja začinjen humor in blago ironijo. Smeši in biča predsodke in stereotipe, spotakne se tako ob karierizem kot pasivnost, lenobnost, odmaknjenost od drugih ljudi, tako ob nečimrnost, slavohlepnost kot skromnost in predajanje manjvrednostnim občutkom. Tu in tam načrtno ostaja nekoliko dvoumen in nas spodbuja k temu, da bi sporočilo, ki tiči med vrsticami, razbrali sami. Da pa pametna ženska, ki mora svojo bistrost pred moškim svetom skrivati, bere Slavoja Žižka, pove kar naravnost. Čeprav ji obrtniki, ki jim soli pamet, drug za drugim pobegnejo, si tega branja ne da vzeti. Zaradi pokvarjenega pralnega stroja pa na koncu toliko popusti, da se pred obrtnikom dela putko tutko, nanj napravi dober vtis in strokovnjak brezhibno opravi svoje delo.

Pisec spretno in domiselno parafrazira znane zgodbe, pesmi, pravljice, pregovore in izreke. V njegovi preobleki zaživijo na novo, duhovito in bralno vznemirljivo. Tudi nonsens učinkuje privlačno in povedno. Izpusti zadnjo črko, poigrava se s sinonimi, v eni od zgodb skoraj vse besede začne z isto črko. Preigrava pregovor nomen est omen (ime je znamenje – v imenu se včasih skriva kak pomen). Preprostost zapisanega je samo navidezna, saj se individualne zgodbe pogosto prevesijo v splošne pobude, univerzalne vidike in človekoljubno obarvano vsebino. Avtor je humanist – nasprotnik vojne in zla v drugih pojavnih oblikah.

Pri črki T opredeli samega sebe in pravi, da je nekoč (tudi sicer se večina kratkih zgodb začne z Nekoč je živel …) živel Tomaž, ki je pisal zabavne stvari, prav zdaj jih beremo. In res, knjiga Zelo kratke zgodbe je zabavna, nevsiljivo poučna, na videz preprosta, v resnici pa globoka in sporočilno bogata. Slog je razgiban, besedišče prečiščeno, besedne igre izvirne, odzivanje na čas in prostor pa tako kritično kot tudi hudomušno.

Marija Švajncer

One comment

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.