Piše: Matej Krajnc
Foto: MK in LK
Tomaž Domicelj se je za tokratni koncert na Peklenskem dvorišču Križank dodobra zakopal v svoj arhiv in izkopal precej pesmi, ki jih ne igra pogosto, tistih bolj in zelo znanih pa tudi ni umanjkalo. Nastop, poimenovan Akustika na novo, je “podprl” z osrednjim gostom, kitaristom Zdenkom Cotičem-Coto, z orglicami pa se jima je v dveh pesmih priključil še Jože Andrejaš. Saj ne, da bi orglic sicer manjkalo, a v triu so se slišale še bolj učinkovito.
Kaj sicer zapisati o koncertu avtorja, ki je v zgodovino slovenske (popularne) glasbe zapisan tako z Bold kot Bold Italic, odvisno, na kakšen način se nam predstavi? Tokrat se je v vseh svojih izdajah: kot subtilen lirik, kot “protestnik”, o čemer je tudi sam samoironično spregovoril, kot duhovit komentator (človeške) narave in družbe, kot hitmejker in kot inštrumentalist, na kar se marsikdaj pozablja. V Glasbeni mladini so to ugotovili denimo šele leta 1980 ob izidu plošče Ženska ženske ženski, a Domicelj je začel igrati že sredi šestdesetih, konec šestdesetih kot kitarist na festivalih denimo spremljal Majdo Sepe in kot solist sodeloval na raznih jugoslovanskih kitarijadah, med drugim tudi na festivalu Boom, kjer je leta 1974 odigral svoj Blues na deževen dan, pesem, ki je uvedla pričujoči koncert.
Po pesmi Rad bi vedel, kaj resnično hočem, ki je leta 1979 za pesmijo Stol, kitara in mikrofon uvedla album 48, se je začelo prvo globoko kopanje po opusu. Pesem za sina je poleg pesmi Vsakdanji naslovi/Kolo življenja, ki je na pričujočem koncertu nasledila še eno balado Prišla je kot pomlad, namreč v zgodnjih sedemdesetih izšla pri nacionalni založbi kaset in plošč na kompilacijski kaseti raznih izvajalcev (poleg Domicelja še Faraoni, Delial, Bele vrane, Sinovi); gre za pretresljivo intimno izpoved, nagovor še nerojenemu sinu, in koncertna izvedba je bila prav taka: intimna in pretresljiva, nadgrajena s pol stoletja dodatnih izkušenj. Kaseta s tema pesmima je precej redka ptica in tudi med zbiralci jo je težko zaslediti, kot tudi nekatere druge zgodnje Domiceljeve posnetke – za primer: izvirno malo ploščo Stara mama (Helidon 1972), sicer domala ponarodelo Domiceljevo pesem, ki je pozneje doživela vnovično priljubljenost, ko jo je Tomaž posnel z Otom Pestnerjem, sem v vseh (deset)let(j)ih, kar zaradi lastne tovrstne odvisnosti spremljam domače zbiralske trge, zasledil zgolj enkrat ali dvakrat. To izvirno različico lahko sicer dobite na kompilacijski kaseti Pozdrav od Tomaža (1981), ki pa je tudi redka; čestitam, če si jo dobodete! Takisto velja za malo ploščo Glasbena zgodovina Tomaža Domicelja (Helidon 1974).
Pesem Prišla je kot pomlad je ena najlepših Domiceljevih balad in nedvomno sodi v vrh slovenske ljubezenske lirike. “Dovolj sem sreče drugim dal, sem mislil, da je čas, da se še jaz poveselim in se imam lepo z njo, ki prišla je kot pomlad …” Svojo različico je Domicelj posnel šele v devetdesetih z zasedbo Projekt Triglav, izvirno pa jo je leta 1984 izvajala zasedba Dvanajsto (12.) nadstropje s pokojnim Dominikom Trobentarjem (to izvedbo najdete na kaseti O ne, cherie in druge pesmi, ZKP RTVL 1984). Medtem ko so jo dvanajstniki igrali kot power pop balado, slično nekaterim dosežkom Trobentarjeve takrat že razpadle zasedbe Hazard, je Domiceljeva različica bolj tiha in lirična, tenkočutna. Gre tudi za meni najljubšo Domiceljevo pesem, povezano s številnimi spomini že iz leta 1984, zlasti pa z Izštekanih 2004, ko sva jo s Tomažem v studiu 14 RTV Slovenija izvedla tiho, v dvoje z dvema akustičnima kitarama. Morda to še kdaj ponovimo, “if the good Lord’s willin’ and the creeks don’t rise”.
Po prvem solističnem sklopu je na oder prišel Coto in začel se je osrednji del koncerta, ki je pomenil popotovanje po različnih širjavah in daljavah, od uspešnic do nekaterih presenečenj. Začelo se je s Hej, Meri, uspešnico s Slovenske popevke 1980 (v alternaciji jo je izvedla angleška zasedba Brooks, ki se je nato po eni strani nadaljevala v zasedbo Bucks Fizz, po drugi pa v Kajagoogoo), ki je našla prostor na že omenjenem tematskem albumu Ženska ženske ženski (in druge drugačne pesmi). Pesem je takrat pomenila tudi uvod v kvadrologijo o Meri, ki so jo dopolnile še pesmi Meri se je vrnila (MMS 1982), Mrtva Meri (1985), na MMS 2002 pa še Spomin na Meri. Koncertni “morski sklop” se je nadaljeval z drobno zastranitvijo: uspešnica Si-Si-Simona iz leta 1991 je namreč doživela premiero na Pop delavnici (tretja nagrada občinstva), ne na MMS, je pa zato leta 1981 drugo nagrado občinstva na MMS dobila pesem Na morju ni nič več lepo. Pesem je spet vse bolj aktualna, Cotovi prispevki (kitara in orglice) v doslej omenjenih pesmih pa so prisotne na Peklenskem dvorišču spomnili na umetnost odrskega dopolnjevanja in sobivanja, ko protagonisti dobro vejo, kako in kje je treba kaj zaigrati; dandanes namreč na raznoraznih koncertih, ki naj bi bili subtilni, žal večkrat doživimo “vojno jajc”, ko je pomembneje, kdo koga preglasi in prevzame vodilno vlogo, pesem, ki naj bi bila osrednja naloga nastopajočih, pa pri tem izgubi svojo moč. A pojdimo naprej: morska štimunga se je nadaljevala s pesmijo Sol (MMS 1985); če ste bili takrat tam ali ste prireditev spremljali na malih zaslonih, potem se spomnite, da je tudi na odru zares šlo za sol. Za zaključek koncertnega “morskega sklopa” se je oglasila Anamaria, ki je takrat zaradi menda kočljivega besedila dvignila kar nekaj prahu – Tomaž Domicelj je na Peklenskem dvorišču ta prah pokomentiral zelo na kratko: “Pesmi očitno niso poslušali do konca!”
Sledil je spet intimnejši dvojec; najprej presenečenje, nova pesem Sanjava, ki jo je avtor opisal kot “predporočno”. Predporočna je bila tokrat izvajana postporočno, gre pa za nežno ljubezensko balado, ki ji je sledil kontrapunkt v obliki balade Ker te nima rad; ta je nastala ob ravno diametralno nasprotnem dogodku, na kar je protagonist večera tudi opozoril. Medtem ko v pesmi Sanjava zaljubljenca potujeta po skupni sedanjosti in prihodnosti, je v pesmi Ker te nima rad prisotna kruta deziluzija: “Je to moj poraz ali usoda? Zakaj bi bila si zvesta do groba?! Te pesmi ne pojem zato, da bi zopet privabil ti solze v oči, le zate me skrbi, ker te nima rad …” Dvojec sreče in izgube je nasledil “angažirani” sklop: komad Kaj naj jem z albuma Človek v ogledalu (1992) je dandanes celo precej aktualnejši kot ob nastanku (čeprav je že takrat bil zelo luciden), prav tako pa tudi preostali trije: Povej, kar misliš (z albuma Brez zavor, 1985), Na gobec (1992) in Vlak na jug. Pri slednji gre za prepresnitev bržčas najbolj znane pesmi pokojnega čikaškega kantavtorja Stevea Goodmana, ki sta jo v slavo ponesli zlasti izvedbi Arla Guthrieja in Willieja Nelsona. Prav izvedba Willieja Nelsona iz leta 1984 je vsebovala zdaj značilni, slavni staccatovski orgličarski rif Mickeyja Raphaela, ki je nato postal kar stalnica v Nelsonovi glasbi. Domicelj je svojo prepesnitev prvič posnel leta 1979 za album 48, ko je imela jugoslovansko konotacijo, leta 1998 pa je ob ponatisu albuma na cedeju pripravil novo različico s slovensko konotacijo, ki je Jugoslavijo puščala za seboj. Na pričujočem koncertu je izdatno pojasnil obe konotaciji in ju nekako spojil v prepričljivo celoto, ki zaobjema tako bivšo kot zdajšnjo domovino in v časih, ko se krešejo mnenja o prvi, omogoča vnovičen razmislek o problematiki. Pesem Na gobec takisto nosi “politično” noto – ko je leta 1992 izšla na albumu Človek v ogledalu, smo bili sveže osamosvojeni, časi, ki jih opisuje, pa so bili precej politično “vroči”. Pesem lahko z današnjega vidika velja tako za čase jugonacionalizmov poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih kot za dandanašnje čase, ko ugotavljamo, da očitno nikoli ni moč dlje časa ne razmišljati, koga bi na gobec.
Tomaž Domicelj, Coto, Jože Andrejaš
Kratek izlet v globine opusa se je po energičnem angažiranem igranju zgodil s pesmijo Brez sonca cvetja ni; v izvirniku jo je v oddaji Mladinski radijski klub leta 1971 pel Janez Puh. Morda bi lahko o arhivskih kopanjih spregovorili tudi v zvezi s pesmijo Živela je deklica, čeravno ne gre za tako redko izvedbo kot denimo pri Vsakdanjih naslovih. Na albumu je ugledala luč sveta leta 1977, ko je izšla velika plošča Tomaž v živo; plošča je hkrati s Šifrerjevo Moj žulj in Mežkovo Kje so tiste stezice sprožila nov kantavtorski val (historično gledano je tozadevno Tomaž Domicelj edini izvajalec, ki se je kot prominentna avtorska osebnost pojavil tako v prvem kot v drugem) in pripomogla k prelomnemu premiku od festivala Slovenska popevka (ki je z nekaterimi velikimi uspešnicami, denimo Domiceljevo Jamajko in Hej, Meri, Kreslinovo Dan neskončnih sanj (v avtorstvu Velkaverha in Strajnarja) in Smodetovo Še pomahal ni z roko) sicer še zdržal do leta 1983, a jasno je bilo, da glavno besedo na prizorišču prevzemajo samostojna avtorska imena (poleg Domicelja, Šifrerja in Mežka se je leta 1980 pojavil še Jani Kovačič, tako Marko Brecelj kot Tomaž Pengov, ki sta z Domiceljem tvorila prvi kantavtorski val, pa tudi še zdaleč nista umolknila, nasprotno: Brecelj je z Domiceljem med drugim napisal Parado, po odhodu iz Buldožerjev pa je deloval tako v zasedbi Marjanov čudni zajec kot v Javni dvaji, Duu Zlatni zubi in tudi solo, Pengov pa je do leta 1996 izdal še tri odmevne studijske albume in eno malo ploščo).
Pesem Živela je deklica je sicer doživela novo izvedbo na za zdaj zadnjem Domiceljevem studijskem albumu Zb(i)rka z Vrha (2006), kjer najdemo tudi pesem Franci, kako ležiš v soavtorstvu Bobe Bračka, še eno neposredno linijo nazaj k plošči Tomaž v živo. Pesmi Ko se zjutraj zbudiš in Mucek moj, ki sta na koncertu sledili, nosita vsaka svojo težo: prva naj bi po besedah avtorja bila všeč Petru Lovšinu, v drugi pa slišimo neposredne sledi ruralnega bluesa v sicer zabavni vsebini. Na tem mestu je spet – kot je to v uvodnem nagvoru pred koncertom storil že glasbeni urednik Radia Slovenija (nacionalka je koncert tudi posnela) Jane Weber – treba poudariti korenine Tomaža Domicelja v starem bluesu, folku in countryju ter prenašanje tega izročila v avtorske in prepesnitvene izvedbe na naša tla; zlasti v maniri prvega je ves čas ustvarjal udarne pesmi, od uvodnega Bluesa na deževen dan do Sit sem že bluesa in Mucek moj, ki ga je svojčas na TV Slovenija izvedel v slogu Jesseja Fullerja kot one-man band. A korenine bluesa grejo pri Tomažu Domicelju dlje od samih pesmi; vidne so v načinu njegovega petja in igranja, bodisi solistično ali z zasedbami. Že pred desetletji je kot novinar obširno pisal o zgodovini popularne glasbe, o uporabi orglic, kitar idr., v svoj opus pa je vedno vnašal različne prvine in mešanice starih glasbenih slogov, od Leadbellyja (bil je prvi odmeven kitarist pri nas, ki je obvladal različne tehnike igranja na dvanajststrunsko kitaro kot táko in posebej z drsno tehniko) do inštrumentalnih značilnosti Petea Seegerja (bendžo), Woodyja Guthrieja, že omenjenega Fullerja in tako naprej. A vendar se ne smemo ustaviti zgolj pri ameriškem bluesu; v glasbi Tomaža Domicelja je tudi precej odtenkov evropske folk glasbe, med drugim je leta 1992 posnel svojo različico irske balade Carrickfergus (Loški grad). In naposled, kot smo lahko slišali v zaključnem delu koncerta, mu gredo odlično od rok tudi latino-ritmi, spojeni z bluesom in surfom (El risco de Famara) in “taborniške”, kot je sam samoironično označil nekatere svoje pesmi. Med tiste z izročilom folk glasbe zagotovo sodita uspešnici Slovenskega naroda sin in Vem, da danes bo srečen dan, ki ju je izvedel v “venčku” hkrati s pesmijo Življenje je lepo in venček zaključil z nekaj takti Ode radosti. Pred tem smo slišali še angažirano Ko pravica spi z albuma 48, potem pa sta najprej sledila dva dodatka, kjer je na oder spet prišel gost večera Coto, ki je med “venčkom” za kratek čas odšel: najprej balada izpod peresa Cota in Jana Plestenjaka En poljub, na koncu pa še pretresljiv intimni poklon pokojnemu Jakši Fiamengu v pesmi U prolazu, ki jo je svojčas pela Meri Cetinič, Tomaž Domicelj pa jo je poslovenil v Še preden grem.
Nekdo iz občinstva je, ko je padla debata, ali bi veljalo zaigrati še kaj, zaklical Forever Young. Dylanovo pesem je Tomaž v prepesnitvi Za vedno mlad uvrstil na album Brez zavor leta 1985. Nekolikanj sarkastično je zaigral refren in nato povabil občinstvo k sodelovanju pri izvedbi pesmi Jamajka, uspešnici pozne Slovenske popevke in pesmi, ki je našla mesto tudi na že večkrat omenjenem albumu 48. Koncert se je s to pesmijo dokončno zaključil in nam z bogato bero pesmi iz vseh obdobij opusa, ki še zdaleč ni rekel zadnje besede (ali odbrenka), spet povrnil upanje v to, da “saj po novem letu boljše bo”. Za vse, ne zgolj kakor za koga. Iskrena glasba in besede tako ali drugače namreč preživijo vsako pizdarijo.
Priklon za konec – Tomaž Domicelj in Zdenko Cotič-Coto
Repertoar:
Blues na deževen dan
Rad bi vedel, kaj resnično hočem
Pesem za sina
Prišla je kot pomlad
Vsakdanji naslovi/Kolo življenja
Hej, Meri
Si-Si-Si-mona
Na morju ni nič več lepo
Sol
Anamaria
Sanjava
Ker te nima rad
Kaj naj jem
Povej, kar misliš
Na gobec
Vlak na jug (City of New Orleans, S. Goodman-slov. bes. T. Domicelj)
Brez sonca cvetja ni
Živela je deklica
Ko se zjutraj zbudiš
Mucek moj
El risco de Famara
Ko pravica spi
Venček uspešnic: Slovenskega naroda sin/Življenje je lepo/Vem, da danes bo srečen dan
Dodatki:
En poljub (Z. Cotič-J. Plestenjak-arr. T. Domicelj)
Še preden grem (U prolazu) (Z. Runjić-J. Fiamengo-slov. bes. T. Domicelj)
Jamajka