Piše: Matej Krajnc

Mercury/Universal 2020

Cashevo obdobje pri založbi Mercury med letoma 1986 in 1992 je bilo “prehodno”, tako zdaj pravijo – vmesni člen med dolgimi leti pri založbi Columbia in njegovimi poznimi deli za Ricka Rubina. To bo kar držalo; Cash ni nikoli nehal ustvarjati, ne takrat, ko so mu pri založbi Columbia povedali, da pogodbe ne bodo podaljšali, pa tudi takrat ne, ko so njegovi albumi pri založbi Mercury izhajali bolj ali manj zunaj komercialnega očesa countryjevske in mainstreamovske poslušalske in kritiške srenje.

Resnici na ljubo ni šlo za presežna dela; pet albumov, ki jih je posnel pri založbi Mercury in so zdaj izšli na vinilu v posebnem boxu, pa tudi ločeno, ne sodi med njegove diskografske vrhunce, čeprav se je trudil, a po eni strani preveč (produkcija), po drugi pa premalo (nekakšna resignacija pri interpretacijah). Ponekod se seveda zgodi, da posamezne izvedbe štrlijo iz povprečja, zlasti pri bolj komičnih pesmih (A Backstage Pass, Beans For Breakfast) ali izbranih baladah (Hobo Song). Ob vseh rednih albumih za založbo Mercury je izšla tudi pričujoča kompilacija, ki na enojni zgoščenki in trojnem vinilu prinaša izbor s plošč, ob tem pa še nekaj “biserčkov”, ki so bodisi izšli na hrbtnih straneh malih plošč (Veteran’s Day, I Shall Be Free) bodisi kot del drugih projektov, denimo albuma U2 Zooropa (1993), ko se je obdobje pri založbi Mercury že končalo, ali Class Of ’55 (1986), ko je zapustil založbo Columbia. Te pesmi so zvečine boljše kot tiste, ki jih je objavljal na albumih, zlasti The Wanderer z Zoorope sodi med njegove najmogočnejše izvedbe vseh časov.

Cash je konec osemdesetih in v začetku devetdesetih želel ostati relevanten. To je seveda spet postal v trenutku, ko se je nehal truditi in razmišljati o tem. Povezava s preteklostjo, denimo produkcija Jacka Clementa ni pomagala, pač pa je moral začeti čisto znova, neformalno, brez pritiskov industrije ali pričakovanj pristašev. Pri Ricku Rubinu mu je to uspelo, ker je končno ugotovil, da mu ni treba več biti “oče naroda”. Dovolj je, da je “Cash”. Ker večina bržčas ne bo kupovala dragega boxa z Mercuryjevimi albumi, je pričujoča kompilacija dober uvid v Cashev “vmesni čas”, uvid, ki je bržčas najpopolnejši do zdaj. Z delom pri založbi Mercury si ni naredil škode, posnel ni ničesar, česar bi se moral sramovati. Čakala pa so ga velika dela, manj producirana, a bolj iskrena.