Piše: Matej Krajnc

Ljudski muzej Rogaška Slatina/KunstHaus produkcija 2020

Prevodi: Maja Mandić, Darko Špelec

Fotografije: Mladen Teofilović

Čisto sveža interdisciplinarna pesniška zbirka, ki prihaja izpod peresa Sare Špelec in založniškega okrilja Ljudskega muzeja Rogaška Slatina – KunstHausa Nanija Poljanca, je nedvomno vesel dogodek, o katerem bo treba še razpravljati, ker si to zasluži. Ko sem knjižico vzel v roke in jo prvič prelistal, mi je ob zanimivih, vrhunskih fotografijah Mladena Teofilovića padla na pamet pesem Zemljo moja Kemala Montena, ki jo je leta 1975 pela Ismeta Dervoz (Krvavac) z Ambasadori; ena mojih najljubših pesmi, ki v jedrnatih, preprostih verzih spoji poezijo z občutenjem domovine, v katero smo se rodili; ne nikogaršnje zemlje, v kateri zdaj živimo po nekakšni inerciji, pač pa domovine s pestro kulturo, jezikovno raznobarvnostjo in skupnim ciljem zdaj opsovanega bratstva in enotnosti, kar pa je pravzaprav osnovni namen vsake poezije. Ta pesem tudi zato, ker je knjižica pred nami dvojezična, v slovenščini in srbščini, kar pomeni, da gre še za en korak naprej v utrjevanju pojma t. i. “sedme republike”, tiste, ki ji ni mar za politikantske razprtije in umetno spodbujano sovraštvo stoletij, ki je ne zanima, čigav je Piranski zaliv in čigavo Kosovo, pač pa, kaj je literatura, kaj je umetnost vobče in kaj nam ima v tem času, za zgodovino zelo nehvaležni dobi, povedati – kako nam spregovori in na kak način.

Odgovor je preprost: na način intime, spoštovanja do jezika, empatije in otožnosti, svojstvene, ki se še posebej odraža v emocionalno intenzivnem jeziku prevodov. Ne patetičnem, seveda, pač pa empatičnem, tesno povezanim z resnico, da empirične resnice pravzaprav ni: je jezik, je poezija – v tem je vsa resnica. Odgovor ima še dodatek: v knjižici se spajata besedna in vizualna umetnost in to na nadvse učinkovit, povsem naravno integriran način – poezija daje dodatno dimenzijo fotografiji in obratno. Če vštejemo še izvirno postavitev teksta, dobimo prepričljiv umetniški izdelek, ki spregovori z močnim glasom, a ne “moj bog, zakaj si me zapustil”, pač pa “v mojstrovi sobi gori luč”, če uporabimo enega od verzov iz zbirke. Naslov nas nagovarja s slutnjo o ljubezenski liriki, kar je deloma seveda res, takšne pesmi najdemo vsepovsod po zbirki, pa vendar gre še za drugo “zaljubljenko” nekoliko širšega formata – v človeka kot takega, v njegove empirične in sanjske plati, v prihode in odhode, v srečevanja in poslavljanja, v osamljenost in dvojino, v zbirki razdeljeno na Prihod, Deveto deželo in Odhod. Je zbirka po svoje tudi spomenik deželi, v jeziku katere so prevodi? Zagotovo. Je zbirka spomenik deželi, v jeziku katere so izvirniki? Na svoj način, a ne politični podobi dežele (obeh dežel), pač pa zlasti jeziku, umetnosti, interdisciplinarnim razsežnostim umetniškega izraza, ki ga omogoča sodelovanje med kulturama(i). Vendar so vse to globoka, dolga vprašanja, ki jih lahko to pot samo nakažemo, “vržemo kost”, pravo jedro pa je seveda poezija sama; Sara Špelec je že s prvencem dokazala, da se suvereno giblje na vseh ravneh pesniškega jezika, bolj vezanih in bolj prostih, in pričujoča zbirka je zbirka svobode verza in jezika, ki ji omogoča tudi emocionalno (recimo morda: intimno) svobodo, nekolikanj drugačno od njene prejšnje poetike, a hkrati rdeča nit ostaja: verzi so praviloma kratki, povedni in večdimenzionalni; njena ljubezenska lirika ima zlasti v tej knjigi vedno več plasti in nekatere smo že nakazali v zgornjih “vprašanjih”. Njeno drugo pesniško poglavje je tako nadvse zrelo in prepričljivo, hkrati pa ostaja pravljično in zvedavo, kar gre kvečjemu v prid izhodiščem, ki jih lahko izpeljemo iz naslova. In z njimi si je pustila tudi dovolj prostora za nadaljevanje.