Piše: MK75
Zagotovo je večina vas, ki ste kdajkoli prijeli v roke glasbilo, seznanjena z blagovno znamko Vox. Sploh ni nujno, da ste rokerji, pristaši “britanske invazije” ali česa podobnega – Vox je v zadnjih skoraj šestdesetih letih postal tako razvpita reč, da je prešel že skorajda v vsakdanji vernakular. No, to vam pripoveduje brenkač, ki zdaj že domala trideset let brenka po odrih, prej pa je dolge ure sedel pred gramofonom in/ali Hi-Fi napravo in poslušal vse vrste glasbe, ki ji je Vox pomagal do realizacije. Sem pristranski? Vsekakor tudi. Damn right, da sem. A tudi največji nasprotniki “imen” v industriji glasbil in glasbenih pripomočkov imajo rešpekt do znamke Vox. Rečeš “Vox” in nenadoma dobi pogovor težo. Tako pač je.
Svojega prvega Voxa sem začuda dobil sorazmeroma pozno; poprej sem igral na Fenderjeve ojačevalce in “metal oko” v Voxov konec. A razvoj na področju ojačevalcev za kitaro spremljam že od pamtiveka in četudi sem za bend Sužnji sendvičev svojčas nabavil cenejšega Blackstara (ker je bil lažji od mojega Voxa AC30, ki je stal v delovni sobi) in kot solist precej dolgo hodil naokrog s Fenderjevim Championom 20 (iz več razlogov), je bil Vox zame vedno pojem uspešnega in brezkrbnega igranja na odru. Nadvse so me pri Voxu razveselili, ko so izdelali seriji AV in Mini, ker sem končno lahko brez bankrota in zlomljenega križa začel kombinirati svojo najljubšo opremo. Ko pa so na NAMMu lani predstavili novo serijo VX, sem sploh poskočil. Veliko moči za spodobno ceno.
Najprej: seveda tudi sam menim, da ga ni čez lampaša. Topel zvok, domačnostno hrumenje, zgodovina. A hkrati nisem purist in pri igranju rad uporabljam efekte; tak pač sem, zdi se mi, da glasbi, ki jo ustvarjam, dajejo dodatno dimenzijo. Če bi bil Krpan, bi z veseljem na špile nosil dragocenega lampaškega Voxa AC30 ali 15, ki je najlažji iz serije, a spet ne tako zelo, zraven pa še kovček z efekti ali multiefekti, ki sem si ga poprej potrpežljivo sestavil doma po urah in urah tuhtanja, kaj paše skupaj. Veste kaj? Fuck it, nimam živcev za to. OK, zanesem se na svojega Bossa ME-80, ki je očitno všeč tudi tatovom (dolga zgodba, o njej kdaj drugič), a ker diplegia spastica, s katero živim od svojega leta 0, žal precej odločilno vpliva na mojo mišično maso, nikoli nisem mogel prenašat naokrog kaj več kot 2 do 3 kg hkrati. Zato mi je všeč princip “mini” ojačevalcev iz serij Vox in Fender – lahki so in imajo vse, kar potrebujem, ne da bi (kot se rado zgodi pri Blackstaru in Line6) zveneli preveč “elektronsko”. In zato mi je všeč tudi princip dotičnega feršta – lahek je, ne prevelik, v sebi drži moč petdesetih vatov, kar je dovolj za vsako običajno prizorišče, tudi bendovsko, obenem pa ni drag. In ne cenen. In vse tiste efekte ima, ki jih potrebujem; zvečine je to nekaj reverba in rahel delay, rad pa tudi pokombiniram s tremolom in kakim distoržnom, če me prime. In zadnja leta me redno prijemlje. Kdo pa je rekel, da moramo kantavtorji vsevdilj obračat tihi in prijetni krog C, G in F (morda še Am, Em in Dm) na akustiki?
Ko purist sliši sintagmo “digital modelling”, ga načeloma zmrazi. Mene pa ne. Imel sem srečo, da sem med igranjem v tujini, zlasti v Londonu, spoznal prednosti dobrega “digitalca”, ki zmore renčati tudi analogno. Ugotovil sem, katerih znamk se moram izogibati, in ko sem potegnil črto, je pri “digitalcih” nekako ostal Vox kot najoptimalnejša odločitev. Najprej serija AV, ki jo s pridom uporabljam, nato pa VX, ki je izjemno kakovostna in priročna linija za vsakdanjo uporabo. Ker je na Voxovi strani vse razloženo, bi bila izguba časa in prostora podrobno naštevati vse specifikacije. Tule so. Gospodič premore tehnologijo Nutube, ki bi morala vsaj malo prepričati tudi zaprisežene lampaše, premore 11 simulatorjev analognih ojačevalcev, pisano paleto digitalnih efektov (s kombinacijami), osempalčni zvočnik (kar morda zveni malo proti 2×12 ali 4×12, a poskusite navit tegale modela v bloku … ali pa v klubu!), naposled pa je tu še izjemno estetska spiralna oblika gumbov in povezava z računalnikom (USB), kjer si lahko naložite program Tone Room in z njim kombinirate dodatne raznorazne variante zvokov.
Ojačevalec je bil pri testu podvržen trem električnim kitaram – z vsako smo posneli po eno ploščo in se prepričali, da tudi Tone Room deluje, kot se spodobi. Po vrsti je šlo takole: prva plošča s kitaro Fender Stratocaster Ultra, druga s Fenderjevim Mustangom in tretja z Rickenbackerjem 430. Plošče bodo do konca poletja na voljo na Bandcampu, ojačevalec pa bo prišel prav na nastopih – ko sem ga prenašal po avtobusih, me sopotniki niso čudno gledali, kot bi bil Mati Korajža In Njeni Otroci, kar se je občasno dogajalo, ko sem si lomil vretenca s težkimi rekviziti. Če k temu dodam še, da stvari že od nekdaj tretiram kot žive in da se z njimi rad pogovarjam, si lahko predstavljate, da je bila vožnja z Viča, kjer so se v BAM Guitar Centru veselo ločili od dotičnega ojačevalca, pa do Dravelj, kjer ponavadi izstopim, precej zabavna. Še bolj pozneje, ko sem snemal. To mi je pobralo večino dneva (brez miksa in obdelave seveda), a se je splačalo.
Kaj torej reči? Še en dobrodošel dodatek v Voxovo družino za vsakogar dosegljivih ojačevalcev, ki so prijazni do šibkih rok in bolj komornih okolij, hkrati pa znajo zažežiti tam, kjer je treba. Nobenih bistvenih pripomb nimam; bral sem, da nekateri menijo, da ojačevalec nima dovolj prezenčnih srednjih tonov. Meni se ni zdelo; malce sem vrtel gumba za base in treble, pa je šlo. A pri vsaki taki stvari si je treba vzeti čas in malce preizkušati. Tudi tale naš opis ne pokriva vseh skrivnosti dotične naprave. Za to bo še čas. Ki si ga bomo z veseljem vzeli – tudi na odru.
Test smo izvedli s sodelovanjem trgovine BAM Guitar Center.
