Piše: Matej Krajnc

Kulturni center Maribor (e-knjiga), 2020

Popolnost je strašljiv koncept, piše Dejan Štiglic v svoji novi knjigi pesmi. Izšla je v svežem paketu petih e-knjig pri KCM in nemudoma opozorila nase že z minimalistično črno naslovnico, ki jo krasita zgolj ločilo in naslov, ko pa začnete listati, vas pritegne tudi nenavadna oblika pesmi, ki ima oblikovni skupni imenovalec ločila, točneje pesniku lastno razporeditev teh ločil, nato pa seveda vsebina v skladu s kratkim, a jedrnatim naslovom, ki skozi svojstveno oblikovno razporeditev “odgovarja” na naslov. V uvodni pesmi razloži obliko in nasploh usmeritev zbirke, takole pravi:

o vejicah, ki to nočejo biti

saj pravila so
nek
 
, četudi
naj bi prosto pomenilo naprej –
 
in
če skoči začetnica po malem
 
ni razloga
 
da pomen ne bi mogel zrasti.

S pesnikom se seveda strinjamo; nobenega razloga ni, četudi je lahko “razlaga” mišljena čisto samoironično ali pa tudi širše, kot nekakšen ontološki obris vsebine, ki sledi. Pesmi niso naslovljene, zdi se, da s svojimi “odgovori” prehajajo druga v drugo, a vendar stojijo in obstojijo tudi kot samostojne entitete zunaj koncepta zbirke. Pesnik je ontološko samozavesten, zaveda se pozicije sveta, čeprav je ta zgolj izhodišče za upesnjevanje najrazličnejših angažiranih stanj; vsak njegov “ker” ponuja nekaj več uvida v “zakaj”, ta “zakaj” pa nosi v sebi (neodvisno ali odvisno od pesnikove intence) tudi zgodovinski pečat mentalitete. Denimo v odlomku:

ker
 
mehurčki niso
za
 
otroke,
 
razen če
počijo.
 
v okroglem
je
 
debelušno
 
, dokler brbota
zen
ali
 
kvadraten meter antipsihotika.
 
sreča potem
reanimira
 
zlo, da
 
noge lažje brcajo
v prazno.

Bivanjskost kot taka se v pesnikovi leksiki kaže tudi skozi čisto empirično, “strojno” plat spoznanja; take pesmi so še posebej zanimive, ker zarežejo neposredno v naš sodobni “odtujitveni sindrom”, edina možna pozicija sveta, ki mu je še kaj pomoči, postane “napaka 404”, ki je pravzaprav edino upanje (umira zadnje oz. je sploh še najbolj verjetno):

umor množi rane, celi DMT,
hvala
 
tragično v srečo (z upom 404)
 
ERROR
PAGE NOT FOUND

Na koncu zbirke najdemo ultimativni antipod naslova in hkrati tudi ultimativni odgovor: ZATO, ki pride seveda šele po množici “ker” in je posledica vseh pesniških (in splošnočloveških) pozicij v pesmih, ki stojijo vmes. To je razvidno tudi iz zadnjih dveh pesmih, ki povedeta naravnost v ZATO:

ker
 
najtežja tableta za
raztelesiti
 
je planet.
 
in
 
najlažja droga
,ki
 
teče –
 
so mediji.

In:

ker
 
rdeče
ali
vino
 
– kri povsod
teče poceni.

Ker imamo opraviti z angažiranimi spoznanji, lahko zbirka služi tudi kot nekakšen “dnevnik” dandanašnjega spopadanja z razčlovečenostjo; te se pesnik še kako dobro zaveda in prav ta je ontološko središče, še točneje: pesniško izhodišče za vprašanja, ki se jih pričujoče pesmi lotevajo. Svojstvena oblika tako dobi še dodaten smisel in čeprav pesnik skozi vso zbirko ponuja več neposrednih razlag za to, kar zapiše, pesmi velja, kot smo zgoraj že nakazovali, brati tudi (ali zlasti) kot (samo)ironične miniaturne pesniške proteste … proti gluposti, kaj pa drugega. A to vsekakor ni edino jedro zbirke – bralcu prepuščamo privilegij, da v “zakaju” najde tudi čisto svoj “ker”.