Piše: Matej Krajnc

Založba Obzorja 2020, slike: Teodor Tavželj

Moram priznati, da že dolgo nisem držal v rokah tako elaborirane knjige, kot je pričujoči prvenec Jane Kandare. Dandanes so pesniške zbirke žal postale “neprofitna roba”, ki se je  založniki branijo, če pa že izidejo, se to zgodi v manj razkošnih oblikah. Saj, bi pomislili, pomembna je pravzaprav vsebina, in še tako razkošna oprema ne more pomagati, če se zalomi pri vsebini, a to pot se oboje pokriva: poezija v knjigi je prav tako posebna; gre dejansko za medsvetovja, za interdisciplinarno hojo z roko v roki. Bogate slikovne priloge Teodorja Tavžlja dopolnjujejo izjemno intimne, krhke verzne sprehode skozi osebne in splošne svetove, razdeljene v šest razdelkov; zadnji je posvečen slikam, slikarju, s čimer zaokroža tudi interdisciplinarni koncept pričujoče knjige.

Spremno besedo h knjigi je prispeval Drago Mislej Mef, spoštovani glasbenik, ki tudi sam ve marsikaj o interdisciplinarnih prelivanjih verznih svetov – v povezavi z glasbo jih ustvarja že vse življenje in lepo število teh verzov se je v narodovem spominu za vedno ozavestilo in postalo del, zdaj že lahko rečemo, ponarodelih umetniških struktur naše literarnoglasbene zgodovine. Z vizualno umetnostjo seveda ni nič drugače: ozavestimo jo na zelo podoben način in dobra slika že sama po sebi spregovori v verzih; če so ti še zapisani, toliko bolje.

Mefa je v poeziji Jane Kandare med drugim navdušil njen ritem. Ta prehaja iz čisto klasičnih form v raznobarvnost prostega verza, ki pa takisto narekuje svoj ritem in melodijo. Tozadevno bi torej lahko govorili o treh med seboj povezanih disciplinah: besedi, sliki in glasbi. Pesmi Jane Kandare so svetle, prinašajo izjemno humanističen in optimističen pogled na svet, čeprav se hkrati zavedajo njegovih pomanjkljivosti: če šteje Lepota, na svetu živi / premalo rož in preveč ljudi. To je verz, ki ga posebej omenja tudi Mef in ki je eden temeljnih verzov pričujoče knjige; za pesnico namreč Lepota šteje in Lepota je kozmos … pesmi se praviloma dotikajo narave ali Narave, njenih pojavov, sprememb, kličejo tudi po pradavnini, ki pa se vedno usidra v Tukaj in Zdaj (Meglenice, Zimski solsticij). In tudi intimno, osebno sožitje besede in slike (čemu, boste izvedeli, če boste prebrali besedilo zadaj na platnicah) pesnica v pesmi Popotnika ubesedi skozi Lepoto trenutka, ki ostaja, saj drugače ne mora biti, in prehaja skoz čas: “Pot naju razdvaja, / spoji in spet najde, / utira gazi na sipinah duha.”

Pesničin medsvet zelo dobro ponazarja tudi pesem Zdaj iz razdelka Jaz: “Ta trenutek položim sem, // da se ne obrabi, / da ne zbledi, // da do konca, / in potem // izpustim, kar me drži, / ne preganjam, česar ni, // da presežem to, kar sem, / ne zanikam, kar že vem, // da lovim in ne bežim, / da izbiram, kaj živim!” Ne gre torej za beg v nekakšna nova svetovja, kjer bi bivanjskost obstajala neodvisno od realnosti, sanje so venomer prisotne, svetovi se venomer srečujejo in stopajo v presek, a bistvo je ostati v zdaj in se s svetom (intimnostjo, umetnostjo) spopadati z realnimi rekviziti. Tudi poezija je eden takih rekvizitov, slika tudi, čeprav ima svoje pomene in svoje odtenke; a če ne verjamemo v dejanskost poezije in njenih interdisciplinarnih srečevanj, potem tudi realnost postane brezpredmetna. To pa seveda ne gre; pričujoče pesmi Jane Kandare so dokaz za to, da je Lepota skozi umetnost lahko še kako usidrana v čisto realnost in da v njej tudi odlično funkcionira.