Piše: Matej Krajnc
Apple/EMI 2012
Diskografija Beatlov v svetovnem merilu še vedno ni povsem urejena, je pa od leta 1987 poenotena v standard, ki pravi, da za uradne veljajo angleške različice albumov z izjemo Magical Mystery Tour (1967), ki je na Otoku sprva izšla kot EP, kot LP pa v ZDA, a so v sedemdesetih to popravili. Leta 1988 je po ponatisu vseh plošč po novem standardu na zgoščenkah, kasetah in LPjih izšla še dvojna kompilacija Past Masters, na kateri so bili združeni vsi singli, EP Long Tall Sally in nekaj drugih malenkosti, denimo nemški različici pesmi I Want To Hold Your Hand (Komm, Gib Mir Deine Hand) in She Loves You) (Sie Liebt Dich), pa I’m Down, ki je bržčas njihov najboljši avtorski rokenrol, a je žal ostal na strani B male plošče Help! (1965). Masakra beatlovskih albumov je bilo končno konec, a posnetki so dvajset let pozneje menda kar klicali po zvočni izboljšavi, ki se je zgodila leta 2009, leta 2012 pa je izšel tale vinilni box, škatla, ki vsebuje vse studijske albume vključno s Past Masters.
Beatli so v približno sedmih snemalnih letih posneli 12 studijskih albumov, leta 1968 dvojnega. Magical Mystery Tour se v dolgometražni različici lahko šteje kot trinajsti, edini, čigar standard je, kot smo omenili že zgoraj, povzet po ameriški izdaji. Ko vse te plošče poslušamo na 180-gramskem vinilu, se zdijo nekako manj avtentične, a bolj “sodobne”, digitalizirane; masterji so namreč taisti, ki so služili za “zgoščeno” izdajo leta 2009. Posledica je, da se precej zvokov sliši bolj čisto, razločneje; ker je škatla stereo, originali pa so bili mono, se sliši marsikaj, kar se na izvirnikih ni, kar pridoda k pestrosti zvoka in čisto drugačni poslušalski izkušnji, umanjka pa toplina izvirnikov. Osupljivo je, kako so Beatli v tako kratkem času od pop-rockovske senzacije prerasli v bend štirih umetnikov, ki so z vsako novo izdajo redefinirali podobo popularne glasbe in jo v letih 1966 in 1967, takšen je konsenz še iz šestdesetih, dokončno spremenili v umetnost, enakovredno vsem drugim vejam umetnosti. Morda prosluli Sgt. Pepper’s v svojih posameznih poglavjih ni tako popoln kot denimo Revolver ali Abbey Road, to zdaj že vemo, so pa posamezni deli resnično presežni, kot celota pa je bil album pravzaprav prvi resničen umetniški izdelek te vrste (koncept, naslovnica, besedila na ovitku, embalaža, oblikovanje v celoti, predstavitev), čeprav je koncept vmes malce razvodenel. Revolver je dandanes po mnenju večine strokovnjakov na prvem mestu med beatlovskimi albumi po kakovosti in inovativnosti, po vplivu na podobo popularne kulture in družbe pa ima Pepper še vedno glavno besedo. Meni osebno sta najbolj pri srcu prvi in zadnji njihov album (po datumu izida): Please, Please Me in Let It Be, ker delujeta tudi v remasteriranih različicah najbolj demo, umazano, prvinsko. In če leta 1964 niste doživeli izida angleške različice albuma A Hard Day’s Night, ne veste, kako prelomno je bilo dejstvo, da je na albumu bilo vseh 14 pesmi avtorskih. In kako je bilo pomembno naslednje leto, 1965, ko so Beatli dokončno opustili pesmi tipa “jaz in ti” in začeli zares globoko raziskovati svet besed. Takrat se je pravzaprav šele začelo.
Cena pričujoče škatle naj vas ne odvrne – hitro je bila razprodana in dandanes jo je težko dobiti. Leta 2012 sem imel srečo, takrat je škatlo kot del tedanje ponudbe uvozila založba Dallas. Zraven je namreč tudi obsežna knjiga, esejistično, faktografsko in fotografsko, brez katere bi ne smel biti noben resen pristaš glasbe Beatlov; tudi če misli, da o bendu že vse ve. Podobno velja za knjigo Andyja Babiuka Beatles Gear, o kateri več drugič. Škatla je tudi izjemno težka, a vsebina to težo opravičuje. Gre namreč za, tudi to je že dolgoletni konsenz, najvplivnejši bend v zgodovini svetovne popularne glasbe in čeprav so se uradno razšli leta 1970, zgodba še vedno ni povsem končana.