Nekoč je živela Amelija. Starši so jo imeli zelo radi in so se neznansko bali, da bi zašla v slabo družbo. Kadar je šla od doma, so šli starši vedno z njo. Ko je hodila v srednjo šolo, so zahtevali, da se vrne domov takoj po pouku. Če je prišla nekaj minut kasneje, so se razburili in jo opozarjali pred slabo družbo. Do konca srednje šole ji niso dovolili, da bi šla popoldan s sošolci v kino. Na maturantskem plesu je lahko ostala le, dokler so bili tam tudi starši. Potem so jo odpeljali domov. Po srednji šoli se je Amelija takoj zaposlila. In starša sta rekla, da lahko zdaj gre tudi s kom v kino, če bo želela. Amelija se je čez dva meseca poročila s fantom, ki ga je spoznala tisti večer, in čez devet mesecev je rodila Terezo ter čez leto in pol še Davida. Ko je bila stara petinštirideset let, ji je bilo žal, da ni nikoli padla v slabo družbo. Zato si je kupila motor in potovala po svetu. Pila je pivo, preklinjala v javnosti in imela več ljubimcev. Slaba družba ni bila tako slaba. Otrokoma je pustila, da gresta s sošolci v kino.

Zgodba je iz knjige Zelo kratke zgodbe, zbirka Frontier 2020.

foto: Clem Onojeghuo via Unsplash