Piše: Matej Krajnc
Cankarjeva založba 2020
VINKO MÖDERNDORFER: ČUVAJ SNA
V pesniški zbirki Vinka Möderndorferja že na začetku zasledimo temo odhoda in minljivosti, čeprav se ta tema v nadaljevanju zbirke poveže z intimno platjo odnosa med dvema; z dvojino torej, ki se po uvodni Skopni razdeli v štiri razdelke: Dom, Sestaviti čas, Balade in Postelje. Vsi razdelki nosijo na sebi ontološko zaznamovanost z bližino, ljubeznijo, odnosom, ki pa je hkrati tudi zdaj gola telesnost, zdaj pogovor, ki ne vidi nikamor, zdaj odhajanje. Zlasti v zadnjem razdelku najdemo nekaj pesmi, kjer se vsi ti bivanjski pojmi staknejo najbolj izrazito in neposredno, vsaj zdi se tako: Z obema rokama si segla v moje življenje, Fukati in ljubiti, Seme razmažem. Struktura zbirke je zelo dobro domišljena – od bolj splošno(intimnih) tem v Domu (Pesem in pesnik, Ura bo polnoč) do (ljubezenskih in splošnobivanjskih) spoznanj v Sestaviti čas (Sestaviti čas, Ničesar ne veš, Kratkotrajno, Ne verjamem v življenje predmetov) in spominov ter liričnih konverzacij v Baladah, kjer najdemo tudi naslovno pesem, ki upa na nekaj trajnega, četudi samo za hip, ker odhodi sledijo skoraj neizogibno. Kljub temu pesniku verjamemo, ko zapiše: “v resnici si nisem želel nič drugega / kot postati / čuvaj tvojega sna.” Ne, ni zarotitveni obrazec iz kakšnih pradavnih druidskih časov; je tu in zdaj, ki se zaveda, da je sestavljanje časa zlasti v medsebojnih odnosih vedno na nek način obsojeno. Na kaj? Vabljen, bralec, na sprehod do lastnih zaključkov.
UROŠ ZUPAN: SANJSKA KNJIGA
Od krajšega k zelo dolgemu, pogovornemu in proznemu verzu Uroš Zupan v novi zbirki pokriva cel spekter svojih zunanjeformalnih pesniških prijemov. Začnejo se z naslovnim razdelkom, ki vsebuje dvanajst pesmi in ustvari občutek koncepta; vsebina njegovih sanjskih knjig je po pričakovanjih pestra in polna referenc: književnost in druge veje kulture se srečujejo v zanimivih pesniških presekih (“Auden / je počasi vstal od mize, stopil / na balkon in se začel spreminjati v Charlieja / Chaplina” (I)), tudi splošnodružbene in politične strukture se znajdejo v igri, zvečine na satiriziran ((samo)ironičen) način, kot je to pri Zupanu v navadi (“Danes sem sanjal, da so me iz kabineta / predsednika države prosili, če bi šel z njim / na turnejo.” (III)). Osrednja pesem drugega razdelka se zdi Bill Evans s svojimi številnimi popotovanji v “svobodo z odgovornostjo”, razdelek pa se na koncu prevesi v dve pesniški kratki zgodbi, Zdaj ni več nobene potrebe po umiku in Prvi dan konca sveta; zdi se, kot da se sanje iz prvega razdelka nadaljujejo in nadgrajujejo v splošnodružbena, z Zupanovim sproščenim jezikom zaznamovana (od)potovanja. Tretji razdelek, Da se ne pozabi, bi v kontekstu lahko funkcioniral kot nekakšna spominska knjiga, ki zaokrožuje sanjsko, a spomin kot tak je pri Zupanu duhovito izmuzljiva kategorija, ki jo zapisuje na različne zunanjeformalne načine. Zbirka tako nikoli ne postane formalno enolična, njena vsebina pa prevprašuje sodobni svet in človeka, ki mu sanje pravzaprav ne spregovorijo več koherentno, pač pa v obliki, v kakršni funkcionira tudi svet; ne ravno fragmentarno, to ne, pogosto pa s (samo)ironičnim zadržkom. Tudi kužku na naslovnici je, se zdi, zdaj že marsikaj jasno. In sveža poročila čakajo na vstop v eter.
