Menite, da so v srednjem veku jedli le preposte in vsakdanje jedi? V kolikor ste tega mnenja se nam pridružite na opisu popotovanj Paola Santonina, ki vam bo razodel bogate in plemenite pojedine plemičev in vplivnih posameznikov v slovenskih deželah. Sprva se bomo “ustavili” na gradu v Slovenskih Konjicah.
Piše: Luka Hepe
Paolo Santonino nam je s svojimi zapisi iz popotovanj po slovenskih deželah zapustil vir, ki ga moramo ovrednotiti kot neprecenljivega. Santonino se je rodil nekje med 1440‒45 v bogati meščanski družini v južni Umbriji, Italija. Živel je približno do leta 1510. Po silovitih turških vpadih, ki so prizadele slovenske dežele med 1469 in 1483, se je oglejski patriarhat odločil, da si bodo na območjih, ki spadajo pod njihovo cerkveno oblast, ogledali stanje na terenu, da bi ugotovili nastalo škodo, preverili versko stanje ter podelili zakramente in posvetili poškodovane cerkve. Na treh popotovanjih, ki so bila med leti 1485 in 1487, je Santonino spremljal generalnega vikarja oglejskega patriarhata, škofa Petra Carlija.
Naloga Santonina na popotovanju ni bila, da bi dokumentiral vse škofove vizitacije in posvetitve poškodovanih cerkva, temveč da je ocenil gospodarsko moč in sposobnost far in cerkva, ki so spadale pod oglejski patriarhat. Zato je do podrobnosti opisal vse dneve popotovanja, kraje, ki sta jih obiskala, vse spremljevalce in gostitelje ter vse na novo posvečene kapele, cerkve in samostane. Santonino je bil razgledan humanist, ki je izviral iz ugledne meščanske družine, kar pomeni, da mu dobra hrana ni bila tuja. Tudi sam je rad dobro jedel, zato je ob zgoraj naštetih opisih zapisoval tudi jedi, s katerimi so jih pogostili in prehranjevalne navade po različnih krajih. Njegovi zapisi nam ponujajo edinstven vpogled v prehranjevalne navade in jedi tistega časa. Santonino si je zapisoval vse podrobnosti: hrano, pijačo, navade ljudi in krajev, kulturo obiskanih krajev, imenitne navade gostiteljev in deželne navade.
V Slovenske Konjice sta popotnika prispela 11. maja 1487. Sprva jih je sprejel Valentin in jih pogostil z imenitno pojedino. Prevladovali so postrvi ter piškurji, za katere Santonino pravi, da jih ni še nikoli videl, a je njihovo meso rdečkasto in okusno ter zdravo. Posebej okusni so bili piškurji v zeliščni omaki, kuhan losos in ščuka. V naslednjih dneh sta obiskala več krajev v okolici: Poljčane, Makole, Studenice, Rogatec, Hoče, Fram in Slovenska Bistrica so le nekateri večji kraji, kjer so se ustavili.
28. maja 1487 so se znova vrnili v Slovenske Konjice, kjer jih je po opravljenih vizitacijah z bogato pojedino na gradu Konjice gostil graščak konjiškega gradu Friderik Holleneški in njegova plemenita žena Regina. Mize so bile že vnaprej okrašene z vrtnicami in cvetjem, kar je takoj navdušilo popotnike. A pravo zadovoljstvo je šele sledilo! Prva jed so bili rezanci politi s svežo sladko smetano in sladkorjem, nato je sledil pitani kopun in več kokoši dušenih v lastnem soku. Tretji hod so bile slastne pečene postrvi, nakar so postregli drobno narezano zelje s kosi slanine (katerega so se bolj ali manj zadržali. Petič so gospodje jedli pečenega kozlička, kot šesta jed pa so sledili krapi v okusni omaki. Mislite, da se je pojedina s tem končala? Kje pa! Sedmič so postregli kozje meso v rumeni juhi žafrana, osma jed so bili bobki zgnetenega testa z mesom rakov, ki so bili ocvrti na maslu in zabeljeni s praženo čebulo. Deveti hod je predstavljalo meso kuhano v krvi, t. i. meso v temi; desetič ocvrtje z žajbljem in okusnimi jurčki in na koncu enajsta jed: skuhan oluščen ječmen v mastni juhi in bel kruh. Zraven te zares bogate pojedine so spili več vrst okusnega in kakovostnega vina. Huh, že našteti toliko jedi je naporno, kaj šele vse poskusiti!
Pojedine so trajale od 2 do 3 ure, občasno pa so jih popestrili z živo glasbo. Raznovrstnost, bogatost in prefinjenost jedi sporočajo, da so si tudi na slovenskih gradovih plemiči privoščili bogate pojedine, ki po svojem videzu in okusih niso z ničemer zaostajale za ostalimi evropskimi dvori.