Intervju s Stritarjevo nagrajenko Veroniko Šoster

Veronika Šoster (r. 1992) je letošnja Stritarjeva nagrajenka. Literarna kritičarka, ki z iskrivimi toni in širokim diapazonom znanja posreduje kritiko, ki je razumljiva, povedna in iskrena. Z Veroniko sva na ti, saj se poznava že kar nekaj časa. Intervju zaradi razmer poteka po spletu, a tisti duh, ki ga lahko ujameš, ko govoriš z njo, se čuti. V besedah in emotikonih, ki učinkujejo tako, kot je Veronika. Neposredno in z neko posebno mehkobo. Čeprav je Veronika v literarnem prostoru vsestranska, se bova osredotočili na literarno kritiko.

Sprašuje: Tonja Jelen

 

  1. Veronika Šoster, najprej čestitke za najboljšo kritičarko letošnjega leta. Postala si tudi ime tedna na Valu 202. Najprej, kaj ti pomenita ti dve podelitvi? Navsezadnje si v glasovanju za ime tedna prehitela Mojmirja Sepeta.

Najlepša hvala! Stritarjeva nagrada mi pomeni ogromno, vidim jo predvsem kot spodbudo za svoje nadaljnje kritiško delo, res sem vesela in počaščena, da je žirija prepoznala moje delo, njihova utemeljitev me je še posebej ganila, saj v njej izpostavljajo ravno tisto, za kar si na svoji kritiški poti že od začetka prizadevam; da sem v kritiških sodbah spontana in sproščena. Nominacija za ime tedna me je čisto presenetila in res sem vesela neverjetne podpore, ki so mi jo z glasovanjem izkazali moji bralci. Zaradi njih sem, kjer sem – pa ne merim samo na naziv ime tedna –, in tega se na vsakem koraku zavedam.

 

  1. Letos si sodelovala na festivalu Pranger. Iz člankov je bilo razbrati živahno dogajanje. Je literarna kritika res v krizi?

Ne maram pavšalnih sodb o krizi kritike, sama se raje osredotočam na pozitivne aspekte. Mislim, da se lahko čas namesto za govorjenje o krizi kritike veliko bolj pametno porabi za aktivno delovanje, za spreminjanje stvari na bolje, za vzpostavljanje novih povezav in sodelovanj, kamor spada tudi navdihujoč festival Pranger. Konec koncev se prostor kritike s prihodom spletnih medijev odpira, postaja razgiban in nepredvidljiv, kar ima tudi svoj čar. 🙂

 

  1. Kaj te pri poeziji najbolj navduši in kaj najprej odvrne?

Osebno me najbolj navdušujejo pesniški prvenci, pa naj gre za dolgo pričakovane zbirke ali pa za take, ki se prikažejo »od nikoder« in ti spodnesejo tla pod nogami. Priznam, da me sicer je najlažje prepričati s črnim humorjem, ki ga je v poeziji sicer bolj malo, pa tudi svežih metafor, dobrih konceptov in vsakršnega pesniškega poigravanja se ne branim. Najbolj me odvrnejo neizčiščenost in klišeji.

 

  1. Kaj pa porečeš o filmu in filmski kritiki, ki jo tudi pišeš?

Filmsko kritiko sem začela pisati zaradi fascinacije nad ogromnim številom filmov, ki so posneti po literarnih delih, pa tudi zaradi navdušenja nad interpretativnimi biseri Marcela Štefančiča, ki ga še danes zvesto berem. Še vedno me najbolj zanimajo adaptacije, o katerih pa se pri nas ne piše veliko, zato sem sivo cono poskusila zapolniti z rubriko Knjigogled v reviji Literatura, ki je namenjena prav temu. Mislim, da je na tem področju ogromno možnosti, Knjigogled pa se uspešno vzpostavlja kot prostor za debato o razmerju med obema medijema, sploh če sklepam po številu piscev, ki kar narašča. 🙂

Veronika Šoster (fotografirala Ana Geršak)
Veronika Šoster, Foto: Ana Geršak, 2020
  1. Kaj je s kritiko, ki lahko postane nekonstruktivna in neargumentirana, tudi žaljiva?

To zame preprosto ni kritika. Seveda je kritiško pero kdaj ostrejše, a vedno je treba ostati profesionalen, spoštljiv in opremljen s trdnimi argumenti. Sploh pa taki zapisi niso konstruktivni, ne za avtorja, ne za bralca in konec koncev niti za kritika.

 

  1. Tvoje kritike bralcu/-ki približajo literarno delo jasno in razumljivo. Postopek branja in pisanja je torej …

… zame vedno predano, analitično in resno delo, ki zahteva kopico zaznamkov in zbrane misli. Najraje se v kritiko »vržem« takoj po branju, saj tako najlažje vzpostavim dialog s tonom prebranega.

 

  1. In kakšno naj bi bilo poslanstvo literarne kritičarke in namen kritike?

Poslanstvo literarne kritike vidim predvsem v grajenju mostu med avtorjem in bralcem, ali še bolje, med delom in bralcem. Bralec, ki se ozira po novem čtivu, se lahko namreč hitro izgubi v poplavi novih izdaj, če pa se zateče h kritiki, ki ji zaupa, bo lažje in hitreje razbral, katero branje je vredno njegovega časa. Če je neko delo že prebral, pa mu bo dobra kritika lahko razgrnila še kaj novega …

 

  1. V katerem dialogu si kot kritičarka lažje in najraje; ali z bralcem/-ko in delom ali avtorjem/-ico in delom?

Vedno z obema. Sploh pa uživam v dialogih, ki niso samo na papirju, ampak se prenesejo v realni svet, saj zame ni lepšega od pogovorov o literaturi.

 

  1. Prevajaš slovaško leposlovje. Kje je mesto za prevodno kritiko danes in kaj ocenjevati?

Prevodna kritika je precej specifična, priznam, da se z njo še nisem ukvarjala. Zagotovo bi bilo pomembno, da se ji nameni več prostora in da postane bolj vidna, sploh zanimivo bi bilo prebrati kritike prevodov del, ki so bila prevedena večkrat. Mora biti pa kritik za tak tekst odlično opremljen tako s kritiškimi orodji kot tudi z znanjem tujega jezika (ali več njih), kar je še posebej zahtevno.

 

  1. Kaj pa tvoja poezija; ali se v verzih najde pogled tebe kot kritičarke?

Niti ne, moja poezija živi svoje življenje in se poskuša požvižgati na vsa pravila. Je pa res, da nanjo vpliva moja samokritičnost, ki ji vztrajno odsvetuje objavo zbirke. 😉 Morda pa se kdaj povežeta, bomo videli …

 

  1. Draga Veronika, hvala za tvoj čas in veliko vsega dobrega na tvoji obširni literarni poti.

Hvala! <3

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.