prepev: Matej Krajnc

Veliko jih boš srečal, ki jih v mreže je vsakdan ujel,
ki so kot jaz sklonjenih glav, pogled pa strt in bel,
ki zdaj v preteklosti žive, ki žalost jih teži,
so kot mrtvaki, a žive – to so nesrečniki.
Kdo si, da bi obsojal jih, da v zrak bi prst vihtel? –
Saj kaj lahko namesto njih bi tule ti sedel!
Samo korak, napačen gib, pa vse se zavrti,
čaka osamljena jih smrt, ker so nesrečniki.
Bodi ponižen, če jih mimo noge kdaj prinesejo,
za solze premogočen ni nihče, modrost veli tako.
Ko žalost lok napne, za mnoge upanja več ni,
izgubljeni tavajo naokrog, postanejo nesrečniki.
Skoz njih oči ne gledaš in ne veš, kako jim je –
ne veš, kako je, ko nemočno odmira ti srce.
Bili gospodje, kralji so, bili umetniki,
a zdaj v sramoti eno so – vsi so nesrečniki.
Življenje včasih takšno je, da vpiješ: pridi, smrt!
in z vsakim vdihom si nesrečen bolj in bolj potrt.
Zato pomagaj vsem ljudem, kdo so, vseeno je –
ustvaril jih je isti bog, ljudi – nesrečnike!